Gjenero meni, da je treba sedaj počakati, da arbitražno sodišče samo odloči o lastni usodi. "Še zmeraj obstaja možnost, da sodniki sprejmejo odločitev o samorazpustitvi zaradi kontaminiranosti sodišča. Takšna odločitev ni verjetna, a je možna," je povedal za STA.
Kot je dodal, je sicer tudi možno, da arbitražno sodišče nadaljuje postopek - brez sodnika, ki bi ga morala imenovati Hrvaška, in tudi brez hrvaškega agenta - ter na koncu sprejme sodbo, ki bo legalna.
Spomnil je na besede predsednika DZ Milana Brgleza, da naj bi slovenska strategija temeljila prav na tem, da bo arbitražni postopek končan pred postopkom, ki ga je s ciljem razveljavitve arbitraže sprožila Hrvaška. V tem primeru bi bila odločitev arbitražnega sodišča pravnomočna in obvezujoča tudi za Hrvaško, njen izstop iz postopka pa zaman, je Gjenero povzel slovensko taktiko in obenem ocenil, da je takšna tekma otročja.
Kot je še menil, so v Sloveniji z imenovanjem predsednika Meddržavnega sodišča v Haagu Ronnyja Abrahama za člana arbitražnega sodišča računali na takšen vzporeden proces, a po njegovem odstopu se je verjetnost uspeha slovenskega scenarija bistveno zmanjšala.
Gjenero izpostavlja, da je spor o meji vedno treba reševati s postopkom, ki predstavlja nek kompromis in daje obema stranema "vtis zmerne izgube". "Morebitno hrvaško zavračanje arbitražne odločitve ji bo dolgoročno škodilo, a vsiljevanje rešitve s pomočjo sodišča, ki je izgubilo legitimnost, škodi slovenski strani," je opozoril.
Gjenero je prepričan, da je bil arbitražni postopek že od samega začetka zgrešen in je državama prinesel velikanske nepotrebne stroške - ker so politiki na Hrvaškem in v Sloveniji pač ocenili, da je to ugodnejša rešitev kot pa zamrznitev spora oziroma dolgoročna blokada hrvaškega vstopa v Evropsko unijo.
"Rešitve ni na vidiku, premierja Zoran Milanović in Miro Cerar ter zunanja ministra Vesna Pusić in Karl Erjavec ne komunicirajo. Edina dobra stvar, ki se je zgodila, je, da je slovenskemu veleposlaniku Vojku Volku potekel mandat in da so namesto njega v Zagrebu napovedali prihod resnega diplomata." S 1. septembrom naj bi namreč veleposlanik Slovenije v Zagrebu postal Aleksander Geržina.
Kot je ob tem še poudaril Gjenero, rešitve, ki bi bila sprejemljiva za obe strani, ni na vidiku, politiki Milanović, Cerar, Pusićeva in Erjavec pa je tudi niso sposobni najti.
Odgovornost za neuspeh arbitraže je pripisal aktualnima vladama v Ljubljani in Zagrebu, ki nista storili vse, da bi preprečili incidente in izigravanje pravil, dogovorjenih na začetku arbitražnega postopka. "Glede na to da ne spoštujeta pravil in ne znata sanirati škode, ki je nastala, morata prevzeti politično odgovornost za to," je ocenil Gjenero in dodal, da odgovornost po njegovem ni na nekdanjih premierjih Borutu Pahorju in Jadranki Kosor.
Glede trditev nekaterih analitikov na Hrvaškem in v Sloveniji, da so v celotno zgodbo vpletene tudi druge države, je Gjenero menil, da "se nihče od predstavnikov resnih držav ne želi vpletati v bagatelen spor dveh malih članic EU in zveze Nato".
"Glavno sporočilo ZDA je, da morati državi spor rešiti sami v dvostranskih pogovorih, medtem ko bi EU najraje videla, da bi se postopek, ki se je začel pred ad hoc sodiščem, zaključil, saj je to najmanj tvegano in negotovo."
Kot dodaja, Slovenija ohranja status quo in ima zato podporo Bruslja, poleg tega pa je tudi "resnejša članica unije" in so ji ostale članice bolj naklonjene kot Hrvaški, "ki je, če že ne najslabša članica unije, zagotovo ena od treh najslabših".
Prepričan je sicer, da hrvaške obveščevalne službe niso dorasle temu, da bi same posnele pogovor med bivšim slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem na mobilnem telefonu v Avstriji in bivšo slovensko agentko Simono Drenik na zasebnem stacionarnem telefonu v Sloveniji.
Po njegovem "so posnetek verjetno objavile ameriške službe, ker je šlo za resno kompromitiranje postopka arbitraže, ZDA pa so obema stranema zagotavljale pošten postopek".
A potem ko so posnetki pogovora julija pricurljali v javnost, je Hrvaška po njegovem sedaj prepuščena sama sebi in to, ali bo uspešna, je odvisno le od učinkovitosti njenih politikov, diplomatov in mednarodnih pravnikov.
Glede tega pa ni preveč optimističen: "Aktualna ekipa na oblasti v Zagrebu ni dorasla strateškemu razmišljanju, diplomacija pa je inertna. To se je pokazalo tudi v preteklih tednih, ko je Slovenija dosegla prednost z močnim lobiranjem."
