Hrvaška kot razlog za umik iz arbitražnega postopka navaja, da je Slovenija bistveno kršila arbitražni sporazum o meji med državama, ker da je naknadno dodala dokumente, na podlagi katerih arbitražno sodišče odloča o rešitvi spora o meji. Hrvaška stran to sklepa iz objavljenih prisluhov med nekdanjim slovenskim arbitrom Sekolcem in slovensko agentko Simono Drenik.
Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić je v intervjuju za Jutarnji list pred dnevi izjavila, da "ni glavni problem situacija s sodniki, ker je arbitra v skrajni situaciji vedno lahko zamenjati", ampak "je glavni problem, ker so v predmet naknadno dodajani dokumenti in beležke, ki po pravilih tam ne bi smeli biti, kar je vidno iz objavljenih pogovorov".
Kot vztraja Zagreb, sedaj ni več mogoče ugotoviti, kateri dokumenti točno so bili vloženi naknadno oziroma v nasprotju s pravili, zato predmeta preprosto ni več mogoče "očistiti" in nadaljevati z arbitražo.
Na slovenskem zunanjem ministrstvu so že konec julija v zvezi s tem izrazili pričakovanje, da bo arbitražno sodišče odločilo izključno na podlagi argumentov in dokumentacije, ki je bila predstavljena v pisni in ustni fazi postopka, ki se je zaključil junija lani.
"Vsa dokumentacija, ki sta jo stranki v postopku predložili sodišču, je bila jasno označena in zabeležena, ter hkrati posredovana arbitražnemu sodišču in drugi stranki v postopku," so takrat še poudarili na MZZ. In to sta danes v pogovorih za STA izpostavila tudi pravnika Pirnat in Pavliha.
Da je nek dokument podlaga za odločanje, mora biti v spisu, če ga ni v spisu, je lahko kvečjemu podlaga za razmišljanje konkretnega arbitra, ki ta dokument ima. Stranke v postopku lahko dokument v spis predložijo le neposredno in ni mogoče, da bi ga kar tako priložil en od arbitrov, je pojasnil Pirnat. Tudi če je bilo formalno dopuščeno, da stranki po obravnavi še kaj predložita, kar načeloma je mogoče, mora biti vse to v spisu in na razpolago drugi stranki, da to vidi.
Da bi torej Sekolec vlagal neke dokumente, kot to trdi Hrvaška, je po oceni Pirnata izjemno malo verjetno, saj bi to v bistvu pomenilo, da je sodišče dovolilo vlaganje dokumentov v spis na način, ki je "skoraj zagotovo sprt s pravili ne le arbitraže, ampak vsakega sodnega odločanja".
"Če je bilo kaj vloženega v spis, potem naj to poiščejo v spisu, saj imajo pravico vpogleda v spis," je še dodal.
Podobno ocenjuje tudi Pavliha in poudarja, da je arbitražni postopek izjemno natančno predpisan, ne le s samim arbitražnim sporazumom, ampak s t. i. izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča.
Resda so ta pravila, kot izhaja že iz njihovega imena, izbirna in je na samih arbitrih, kako točno organizirajo postopek, teh podrobnosti pa Pavliha ne pozna. A prepričan je, da "je bila vsa korespondenca in še posebej sprejemanje vseh vlog zelo natančno registrirano" in bi bilo mogoče "zelo hitro ugotoviti", če bi kakšen dokument v spis prišel po nelegalni poti.
Kot je spomnil, je bilo vse - memoranduma, protimemoranduma in ustna obravnava - "označeno in oštevilčeno". Če bi se zdaj kar tako pojavil nek dokument brez vsake označbe, potem bi bil to takoj "razlog za preplah" oziroma znak, da se je zgodilo nekaj v nasprotju s pravili odločanja. "A to je mogoče ugotoviti takoj oziroma so verjetno že preverili," je dejal Pavliha.
Pirnat sicer v luči tega meni, da za hrvaškimi izjavami ni očitka o vlaganju dokumentov v spis, ki bi bili nato formalna podlaga za odločanje, ampak da bodo Hrvati "igrali na karto neformalnih vplivov" - da naj bi torej Sekolec razpolagal z nekimi dokumenti in na posvetih z drugimi arbitri postavljal trditve na osnovi teh dokumentov.
Pri tem pa Pirnat niti ne vidi nekega problema. "Samo dejstvo, da je arbiter Sekolec dajal na posvetih izjave v korist Slovenije, še ne pomeni, da je bil arbitražni postopek s tem kakorkoli kršen. To se od njega konec koncev celo pričakuje. Saj zato sta dva arbitra, ki govorita in poudarjata zlasti argumente strank. To je jasno."
