Pravijo, da smo ljudje »izumili« besede zgolj za tretjino vseh čustev, ki se ob različnih situacijah pojavljajo v našem telesu. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala svoje občudovanje vas in stvari, ki jih delate … in žal nimam vzvoda, da bi preprečila vse grozote, ki se dogajajo nedolžnim otrokom … za katere so krivi odrasli. Najhuje mi je, ker vem, da nikoli ne bom mogla pomagati vsem sirotam … Ta nemoč nažira mojo dušo in srce, a odkar vas poznam, verjamem, da je zaradi vas in vašega dela v Sloveniji kak srečen otrok več.
(Iz pisma, ki sem ga prejela leta 2009)
Usoda mi je že leta 1980 namenila delo na mladoletniškem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, z leti pa smo mu dodali še družinsko in spolno kriminaliteto; 35 let dela na tožilstvu in skoraj 20 let prostovoljnega dela je bilo dobra popotnica za nastop funkcije varuhinje človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Še vedno razmišljam o stotinah odzivov na prvo knjigo Naše deklice z vžigalicami, ki je z dvanajstimi krutimi zgodbami o nasilju nad deklicami, dekleti in ženskami razvezala marsikateri jezik in razkrila prenekatero zgodbo gorja. Prikaz nasilja vseh vrst so dopolnili Naši dečki z ulice z dvanajstimi zgodbami krutega nasilja nad moškim spolom.
Včasih se je o uporabi nasilja pri vzgoji le govorilo in ugibalo, koliko ga je, prijav in pregona pa ni bilo veliko. Zakaj? Je bila taka vzgoja nekaj povsem normalnega in sprejemljivega? So bili odrasli, ki so se razvili iz takih mladih, prav tako zaznamovani z nasiljem? So ga širili, pa tudi dopuščali? Zagotovo je bila toleranca precej večja, saj smo telesno kaznovanje poznali celo v šolah in se pri tem sklicevali na njegov vzgojni namen.
Leta 2001 so članice Evropske mreže ombudsmanov za otroke (ENOC), katere član je tudi Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, soglasno sprejele izjavo, s katero so pozvale vlade, naj nemudoma sprejmejo zakonodajo, ki bo prepovedovala vsakršno telesno kaznovanje, in naj uvedejo oziroma podprejo izobraževalne programe o pozitivnih in nenasilnih oblikah discipliniranja otrok. Tedaj smo zapisali: »Čeprav so skoraj vse evropske države odpravile telesno kaznovanje v šolah in drugih ustanovah za otroke, to v večini držav še vedno ostaja razširjeno ter zakonsko in družbeno sprejemljivo doma. Mnoge države imajo zakone, s katerimi izrecno varujejo pravico staršev in drugih skrbnikov, da uporabijo 'razumne' in 'zmerne oblike' telesnega kaznovanja. Kadar zakon molči, je telesno kaznovanje navadno sprejeto v praksi.«
Ugotovili smo, da je v manjšini evropskih držav (ki pa se vendarle povečuje) prepovedano vsakršno telesno kaznovanje, pogosto kot del formulacije starševskih odgovornosti. Namen teh reform ni zakonsko preganjanje staršev, temveč naj bi povsem jasno in nedvoumno pokazale, da udarci, ki so jih deležni otroci, niso nič bolj sprejemljivi kot udarci, ki jih trpi kdorkoli drug. Leta 2003 je Varuh človekovih pravic pripravil strokovni posvet o nasilju v družini, Državni zbor RS pa je sprejel priporočilo, naj vlada sistemsko uredi področje nasilja. Tako od 1. 3. 2008 velja Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Novembra istega leta je Kazenski zakonik Republike Slovenije dobil posebno kaznivo dejanje – nasilje v družini. Na žalost pa zakon ni izrecno prepovedal telesnega kaznovanja kot vzgojne metode, ampak je to prepustil Družinskemu zakoniku, ki pa je bil, kot vemo, iz povsem drugih razlogov na referendumu zavrnjen.
Pomembna bi bila zaveza oziroma opredelitev države, da telesno kaznovanje otrok ni sprejemljivo. Večina držav članic EU ga je doslej že prepovedala oziroma ga je opredelila kot nesprejemljiv način vzgoje. Pri tem niso najpomembnejše sankcije za storilca, temveč sporočilo države, da takšnega ravnanja, ki naj bi bilo po mnenju nekaterih celo vzgojno, ne odobrava in ne dopušča. Prepoved je pomembna zaradi spoštovanja otrokove duševne in telesne celovitosti, pa tudi zato, ker omogoča obravnavo in vzgojo otrok s spoštovanjem do njihove osebnosti, individualnosti in dostojanstva. Otrokova starost ne more upravičevati posega starejših v njegovo telesno integriteto.
Zakaj bi si torej nad otrokom, ki je šibkejši in ga je treba zaščititi, dovolili prav to, česar si odrasli nikakor ne dovolimo, ne doma ne na delovnem mestu? Čeprav bi nekateri morda kdaj celo rekli, da si kdo »zasluži«. Si predstavljate, da zaradi slabega dela, napake, neprimernega obnašanja ali česa drugega, kar bi lahko primerjali z napakami otrok, v vašo pisarno vstopi nadrejeni in vam povsem mirno in v imenu nadrejenosti primaže dve klofuti ali vas potegne za uho? Ne bi se samo zgražali, ampak bi posegli po drugih ukrepih. Kar predstavljam si medije, ki bi hipoma prihrumeli k delodajalcu in spraševali, kaj je z njim, ali bo odstopil, kako na to gledajo drugi zaposleni, kako družba, država, ministri …
Prav tako si ni več mogoče predstavljati vzgojnih metod z udarci, šeškanjem, klečanjem v kotu, zaušnicami in še čim takim v naših vrtcih in šolah. Pred desetletji je bilo marsikaj sprejemljivo. Se spomnite odzivov staršev, javnosti in medijev ob dogodkih, ki naj bi se nedavno zgodili v nekaterih vrtcih, pa čeprav jih je bilo manj kot prstov na eni roki in je bilo nasilje minimalno? Pa je kljub temu vredno vsega obsojanja. Nihče ne dopušča, da bi na tak način vzgajali njegove otroke tuji ljudje. Zakaj bi imeli starši več pravic? Zakaj bi lahko štiri stene naših domov skrivale nasilje, ki iz tistega do otrok pozneje preraste v nasilje slednjih, celo do lastnih staršev? Izrekajo se celo prepovedi približevanja, ki se nanašajo na otroke in njihove starše. Ali ne vzgajamo z zgledom? Kako je mogoče reči, da si je otrok to preprosto zaslužil, ker ni bil priden? Smo odrasli vedno pridni in dobri? Si torej kaj takega kdaj zaslužimo tudi mi? Bi ravnali enako?
Nedavna anketa v enem izmed dnevnikov je postavila pomenljivo vprašanje: ali ste za prepoved telesnega kaznovanja otrok? Odgovori, ki jih je ponujala, so bili: (1) nič ni narobe, če otroka včasih za ušesa (od 327 glasovalcev se jih je s tem strinjalo 54 odstotkov); (2) da, ker nobeno nasilje nad otrokom ni dopustno (22 odstotkov); (3) permisivna vzgoja brez telesnega kaznovanja ni dobra za otroka (12 odstotkov); (4) da, ker z udarci otroka ne vzgajamo (12 odstotkov). Seveda v oči bode več kot 50 odstotkov sodelujočih, ki se jim ne zdi nič narobe, če otroka včasih za ušesa. Ali je to tisto pravo kaznovanje, ki ga ima v mislih prepoved? Zagotovo je bilo mogoče pričakovati, da bo prav tu največ tistih, ki se z občasnim »vlečenjem« za ušesa strinjajo. Pri tem si verjetno predstavljajo le milo obliko kaznovanja, ki so jo najbrž poznali tudi sami in jim ni pustila bolečih spominov. K sreči je le 12 odstotkov takih, ki menijo, da permisivna vzgoja brez telesnega kaznovanja za otroka ni dobra. Odgovore bi morda morali razdeliti le na dva dela, in sicer da permisivna vzgoja ni dobra (pri čemer bi lahko dosegli vsaj 90 odstotkov glasov) in da je telesno kaznovanje za otroka dobro (upam, da bi jih pri tem odgovoru ostalo manj kot 10 odstotkov). Lepo bi bilo, če telesnega kaznovanja ne bi dopuščal nihče. Vendar tega ne gre pričakovati, čeprav je bilo glasovalcev v tem primeru zelo malo.
Dan za dnem se krešejo mnenja o tem, kaj je telesno kaznovanje, kako je s permisivno vzgojo, kako vzgajati otroke (zlasti tuje) in kaj narediti, da bodo celo boljši od nas – pri čemer le vsak zase ve, kako sovzgajali njega in kakšne so posledice.
Kot varuhinja menim, da je telesno kaznovanje otrok poseg v njihove pravice do dostojanstva in telesne nedotakljivosti ter enakega varstva po zakonu. Na otrocih pušča resne telesne in psihične posledice, zato mora država zdaj – vsaj po pozivu – odpraviti kršitev 17. člena Evropske socialne listine, saj še ni prepovedala telesnega kaznovanja otrok, in dati jasno sporočilo, da mora tudi tu veljati ničelna toleranca.
Treba je ustrezno dopolniti Zakon o preprečevanju nasilja v družini ali sprejeti nov družinski zakonik. Oboje je mogoče in tudi pričakovano. Seveda pa je treba starše in izvajalce vzgojnih ukrepov opolnomočiti s programi za izpopolnitev znanja, vedenja in kompetenc za nenasilno vzgojo. Kako naj država govori o ničelni toleranci do nasilja nad starejšimi, nad delavci, o prepovedi mobinga, če dopušča vsakovrstno kaznovanje otrok, tudi telesno? Smo res tako dvolični? Res mislimo, da bomo permisivno vzgojo, ki brez dvoma ni bila dobra in žanje slabe rezultate, nadomestili s tepežem in s tem otroke vzgojili v boljše odrasle? Zame je pretepanje otrok poniževanje, prikazovanje moči nad šibkejšimi in ustvarjanje novih nasilnežev, ki bodo v odraslosti morda »sodili« prav tistim, ki so jih na tak način vzgajali. Nemalokrat psihiatri v morilcih staršev odkrijejo žrtve njihovega nasilja, ki so bile leta tiho, nekega dne pa zgrabile nož, pištolo, palico ali poškodbe povzročile z brcami in udarci. Seveda prepozna vzgoja ni pravilna.
Besedo »ne« je treba otroku izreči čimvečkrat, da se zave, da mu ni vse dovoljeno, da obstajajo prepovedi, da je treba odrasle spoštovati. Hkrati pa se moramo zavedati tudi, da si pravice telesne kazni starši ne morejo vzeti zato, ker so v tej vlogi, močnejši in starejši, temveč je to njihov poraz, celo ponižanje pred tistim, ki ga na tak način kaznujejo. Ob tem pomislim na vse pogovore, ki sem jih morala opraviti s podrejenimi v vseh letih službovanja in na različnih položajih – ni bilo vedno lahko in marsikdaj se je tudi zalomilo, a nikoli, prav nikoli mi niti približno ne bi prišlo na pamet, da bi uporabila nasilje. Odveč so mi celo grobe besede, povišani toni, jeza. Samo če spoštuješ druge, lahko pričakuješ, da bodo drugi spoštovali tebe.
Kako sicer mladim na vsakem koraku sporočati, da se je treba pogovarjati in da je nasilje nedopustna pot, ki si je ne smemo privoščiti? Mladi takoj prepoznajo, ali nasvete le delimo, za nas pa ne veljajo ali vsaj ne vedno.
Prepoved telesnega kaznovanja bo imela veliko sporočilno moč. Prepovedana bi morala biti tudi permisivna vzgoja. Tudi ta je dokazano slaba, le da rezultatov morda nekateri takoj ne zaznajo. Opravičujejo jo s svojo odsotnostjo, prezaposlenostjo, kdaj celo s svojim statusom žrtve. Otrokom dopuščajo vse, potem ko jim ti zrasejo »čez glavo«, pa je za pravo vzgojo (morda celo v vzgojnih ustanovah) lahko prepozno.
Okoli sebe namreč vidimo veliko zelo slabo vzgojenih in nasilnih odraslih. Vsi pa so bili nekoč otroci. In ni bila napaka v tem, da jih niso tepli, temveč pogosto prav v tem, da so jih.
Vzgoja, tista prava, je hudo zahtevna stvar! A zakaj imamo toliko strokovnjakov zanjo? Ni sramotno pasti, temveč je sramotno, če padlega nima kdo »pobrati« ali če se po strokovni pomoči celo ne zna in ne zmore sam postaviti na noge.
