Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.
(Splošna deklaracija človekovih pravic, 1948)
Pri Varuhu pišemo letno poročilo za leto 2014. Sprašujem se, ali bo krajše od prejšnjega in daljše od naslednjega. Živimo v težkih časih. Dan za dnem nas opozarjajo, da kriza jemlje in da bo še trajala, vendar da se stanje izboljšuje. Kršitev človekovih pravic, na katere opozarjajo mnogi, pa je vse več. Ne le pri nas. V oddaljenem krutem svetu tisoči in milijoni umirajo, so lačni, žrtve vojn, begunci, mnogi brez doma, v boju za lastno preživetje, kjer človek ne velja veliko in je le številka.
Kako pa je pri nas? Pred kratkim smo dobili anonimno pobudo »izmozganega slovenskega delavca«. Citirala bom le nekaj odstavkov, ki terjajo razmišljanje in odgovore.
»Sprašujemo se slovenski delavci, kaj ste dosegli s svojimi neumnimi zakoni o človekovih pravicah glede izmozganega slovenskega delavca. Nihče se ne vpraša, zakaj, čemu je treba izžemati ubogi delavski, kmečki in še kakšen drug človeški rod, ki se iz dneva v dan prebija skozi to umazano življenje in se mora ravnati po zakonih, ki jih pišejo izprijeni politiki, gospodarstveniki in managerji. Mnogi razočarani Slovenci smo žalostni, ker smo iz tako lepe države naredili hlapčevsko državo iz 15. stoletja, sram nas je, vsaj večino, da smo take ovce, ker nas je strah vsakega piša, ki zaveje izpod peresa naših mučiteljev. Včasih smo hodili v službo s ponosom, da smo pripadniki neke skupnosti, ker trdo delamo, a smo za to delo tudi plačani, danes nas je strah iti v službo, saj se iz dneva v dan kršijo človekove pravice in se že med seboj ne upamo pozdravljati, ker si ne zaupamo, saj si lahko čez noč brez krivdnih razlogov odpuščen. Sindikati so nemočni ali pa jih je strah in se raje podrejajo umazani igri. Za tatinsko, zajedavsko bando in za utajevalce davkov so nagrade, če pa koga doleti milostna kazen, je pomiloščen ali pa se izmika zaporu in kazni. Kaj mislite, kaj je storiti družini z minimalno plačo za 20- in 30-letno delovno dobo? Doma so nedorasli otroci, od katerih so mnogi bolni, pogosto je bolan ali brez službe tudi partner ali pa so polnoletni otroci brez zaposlitve. Ne sprašujte se več, zakaj je toliko samomorov, toliko razvez in konec koncev (še premalo) umorov! Preljubi voditelji, prešpricali ste ure slovenskega jezika, ko ste obravnavali Cankarjeve Hlapce ali Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Kje so obljube s plakatov z nasmejanimi frisi po vsej Sloveniji; Slovenija gre naprej, gremo v Evropo? Prosimo, posredujete ta zapis obupanega delavca v parlament in naj se ukvarjajo z resnimi stvarmi. Voda že teče v grlo …«
Takih in podobnih pisem ni malo. Ob njih je težko ostati ravnodušen, saj jih pišejo ljudje, ki se vsak dan borijo za preživetje. Obupani so, brezposelni ali s službo, vendar brez plače, bolni, v dolgih čakalnih vrstah za operacije, odvisni od socialnih transferjev, s katerimi ni mogoče preživeti, z neplačanimi položnicami in tik pred obiskom izvršitelja. Živijo v bližini tovarn, ki so že onesnažile ali še onesnažujejo okolje, blizu železniških tirov, ob katerih rastejo bazne postaje. Mnogi imajo bolne otroke ali take s posebnimi potrebami – zanje sicer lahko dobijo status družinskega pomočnika, toda brez regresa in dopusta, država pa jim plačilo dela za njihove lastne otroke šteje kot socialni transfer in z njim obremeni premoženje, če ga imajo.
Vsi ti ljudje nas nenehno opozarjajo na neplačane kredite iz tajkunskih zgodb, dokapitalizacijo bank, izbris imetnikov podrejenih obveznic, na veriženje podjetij, izkoriščanje avtoprevoznikov in varnostnikov, prepočasno delo inšpekcijskih služb, nepreglednost njihovih prednostnih delovnih nalog, neodgovarjanje, prelaganje odgovornosti, nekaznovanje storilcev hudih napak … Opozorila in objavljena priporočila Varuha, katerega pristojnosti niso vseobsežne, temveč omejene na kršitve države do posameznika, zanje niso dovolj. Napovedujejo stavke, pohode, zborovanja, samosežige, gladovne stavke. Sprašujejo, do kdaj bo potreben beg možganov – ljudi, ki smo jih šolali in izšolali – v tujino, da tam zaslužijo denar za preživetje. Kličejo brezdomci in sprašujejo, zakaj se daje denar za polnjenje bančnih lukenj, ne pa za nič krive otroke in odrasle, ki so brez doma in sredstev za življenje, čeprav bi radi živeli od dela, ne od prosjačenja.
Mnogi kritično gledajo tudi na delo pravosodja. Številne sodbe so zaradi procesnih napak razveljavljene. Opozarjajo na agonijo otrok zaradi velikega števila izvedencev, ki »sodijo«, na hude boje za skrbništvo nad otroki, ki se pogosto ne končajo »doma«, težavno pridobitev brezplačne pravne pomoči, predvsem kvalitetne, in na »drugorazrednost«, če nimaš denarja za odličnega odvetnika. Starejši s povprečno pokojnino 500 evrov ne morejo preživeti, kaj šele doplačevati zdravila. Mnogim so onemogočeni boljši ortopedski pripomočki in zdraviliško zdravljenje. Oglašajo se invalidi, ki so po črki slovenske ustave posebej zaščiteni, zato so delodajalci dolžni poskrbeti za njihova delovna mesta, jih ohranjati, celo ustvarjati. Žal je v praksi drugače, saj delodajalci s ponižujočim in diskriminatornim odnosom delavce invalide nerazumno odpuščajo, ker zanje menda nimajo ustreznih delovnih mest. Pa bi jih morali imeti! Ljudje dobivajo občutek, da si pomembnost pridobiš z denarjem, ki ti kupi celo vpliv in moč, zato so razočarani, obupani, v brezizhodnem položaju celo z mislimi na samomor.
Ranljivih skupin je veliko. Obsojenci opozarjajo prenatrpanost zaporov, zlasti enote za forenzično psihiatrijo v Mariboru, in slabe razmere za prestajanje kazni starejših, invalidov in bolnih. Na nečloveške razmere opozarjajo tudi ogoljufani delavci, ki ostajajo brez plačila in celo doma. Čeprav niso zagrešili ničesar, živijo v slabših razmerah kot zaporniki. Ti imajo več obrokov na dan in zdravstveno oskrbo, celo telovadbo in televizijo, vse to pa jim plačuje država. Tako razmere opisujejo ljudje. Varuh v okviru državnega preventivnega mehanizma skrbi tudi za starejše v domovih starejših občanov, ki jim je odvzeta možnost svobodnega gibanja, pa tudi za one na psihiatriji, da ne pride do zlorab. Pravice imajo vsi, tudi zaprti.
Tu so še otroci, ki niso krivi, da delijo usodo staršev, starejši, ki živijo bedno življenje, bolni, ljudje s posebnimi potrebami, manjšine, zlasti Romi. Med temi in večinskim prebivalstvom je sovraštvo, ker prihaja tudi do nespoštovanja njihovih pravic, in kot pravijo predstavniki civilnih iniciativ, gre celo za pozitivno diskriminacijo. Konec februarja je celotedenski pregled romske problematike na Kanalu A predstavil bedo, blišča ni bilo videti. V številnih romskih naseljih prav nič krivi otroci živijo človeka nevredno življenje in ne morejo enakopravno v šolo. Brez vključitve v vrtec ne znajo jezika in so takoj diskriminirani, po osnovni šoli nimajo možnosti dela in zaposlitve. Ali je kdo sam kriv, da se je rodil v Žabjeku, čeprav bi se raje na dvoru ali vsaj v normalni družini z vodo, elektriko in streho nad glavo?
Oglašajo se tudi humanitarne organizacije, ki pomagajo v okviru svojih pooblastil in možnosti, vendar države ne morejo in ne smejo nadomestiti. Bijejo svoj boj za prostor pod soncem, za sredstva, ki bi jim omogočala zaposlitve in normalno delo, za priznanje pravic tistih, zaradi katerih so registrirani in za katere delajo.
Bo pomlad prinesla »otoplitev« ali bo razgalila še večjo bedo? Sonce, ki bo grelo vse enako, bo žal tudi pokazalo vse večje razlike med peščico bogatih in večino že revnih.
Bodo voditelji zmogli uresničiti številne postavljene cilje, sprejeti ustrezno zakonodajo, opraviti zamujeno, predvsem pa upoštevati 150 priporočil Varuha za leto 2013, ki ne smejo ostati samo črke na papirju?
Kot varuhinja človekovih pravic sem sicer zagovornica pravic vseh, ne glede na razlike, a vem, da si jih znajo bogatejši in močnejši izboriti sami oziroma ob pomoči pravnih strokovnjakov, zelo pa nas mora skrbeti obstoj in preživetje revnejših. Varuha skrbi že dolgo. Na to opozarjamo sleherno leto. Obsežno poročilo o letu 2014 se že zaključuje. V njem želimo tudi koga pohvaliti, ker je slabo prakso spremenil v dobro, odpravil kršitve … Čas za taka dejanja bo vse do predstavitve poročila v Državnem zboru to jesen.
