Varuhinji človekovih pravic in nekdanji dolgoletni tožilki Vlasti Nussdorfer se najbolj problematični zdijo prihodi medijev na kraje, kjer se opravljajo hišne preiskave, skoraj istočasno s policisti. Kot je dejala na nedavni okrogli mizi mariborskega študentskega pravniškega društva Elsa, gre v teh primerih za zelo zgodnje faze postopkov.
V njenem uradu so prav s področja zaznamovanosti v zgodnji fazi sodnih postopkov prejeli že kar nekaj pritožb, ki so jih posredovali policiji, od koder so jim odgovorili, da oni ne obveščajo javnosti, enako trdijo tožilci. Problematični so po njenem zlasti primeri družinskega nasilja in spolnih zlorab, še posebej ko gre za manjše kraje, kjer se med seboj vsi poznajo.
Čeprav Nussdorferjevo zelo zanima, od kod novinarjem hitre informacije, konkretnega odgovora ne more pričakovati. Kot pravi urednica črne kronike pri Večeru Elizabeta Planinšič, novinarji namreč svojih virov načeloma ne izdajajo.
"Virov informacij ni potrebno vselej iskati v organih pregona, saj se hišne preiskave vendarle dogajajo tudi v urbanih okoljih. Ko pridejo nekam trije ali štirje policijski avtomobili, verjetno to opazi tudi določeno število oči," je namignila Planinšičeva.
Kot je dodala, se novinarji poročanju o hišnih preiskavah ne morejo izogniti, saj je to vendarle dogodek, ki ga vidi toliko in toliko ljudi. Ob tem pa je po njenem njihovo osnovna naloga, da odgovorijo na vsa relevantna vprašanja, torej kdo, kdaj, zakaj, na kakšen način in kje.
Kot predstavnica sedme sile ne pristaja na pomisleke, da je zato, ker je nekaj v mediju objavljeno, to že kršitev domneve nedolžnosti. Ob tem je mnenja, da je medij, ki je poročal o neki zadevi, na koncu vendarle dolžan objaviti tudi informacijo o morebitni oprostilni sodbi.
Prav slednje moti odvetnika Andreja Kaca, ki se iz prakse spominja precej ob začetku postopka odmevnih primerov, ob zaključku pa tam, kjer se je stvar končala z oprostilno sodbo, ni bilo popolnoma nobenega epiloga v medijih.
"Pa bi moral biti ta objavljen s še debelejšimi črkami, ne le zaradi obdolženega, pač pa tudi zaradi javnosti. Sicer pa tudi oprostilna sodba v medijih zna biti dvorezen meč, saj si javnost ustvari mnenje, da je oproščeni zagotovo česa kriv, sicer ne bi bilo tako izpostavljeno, očitno pa mu tega niso mogli dokazati," je dejal Kac.
Mariborskemu odvetniku se pri tem zastavlja tudi vprašanje, kakšen pritisk poročanje medijev pomeni za sodišča, saj tudi sodniki, porotniki in tožilci berejo časopise.
Sodnica na kazenskem oddelku mariborskega sodišča Vanja Verdel Kokol je povedala, da je ob prihodu na sodišče pred sedmimi leti ob prevzemu prvega odmevnega primera, ko je bilo na hodniku polno medijskih hiš, tudi njo nekoliko stisnilo v grlu.
Sicer pa Verdel Kokolova iz lastnih izkušenj pravi, da je na začetku kariere zelo pozorno prebirala medijska poročila iz svojih sojenj, po nekaj letih pa se sodniki tega večinoma privadijo in bolj ali manj le preletijo, če bi bilo zapisanega res kaj zelo napačnega. Načeloma pa novinarji po njenem dokaj korektno poročajo iz sodnih dvoran.
Ob tem se strinja z mnenjem, da je sodnik pod vplivom javnosti točno toliko, kot si to dovoli sam. Sodniki morajo biti profesionalni in se distancirati od morebitnega medijskega linča ter kolikor se le da strokovno ter poglobljeno gledati na obravnavamo zadevo, je še dodala.
