Preveč ran in strahu prinaša
tudi tistim,
ki niso nič krivi,
tudi tistim v njej
življenje ugaša, ki so komaj še živi.
DOMOVINA
pa je DOM,
je zavetje in počitek,
za še takega zgubljenca.
Je ena sama,
kakor MATI.
(Mila Kačič – Minevanja)
Varuh nenehno opozarja, da je pravica do primernega stanovanja ustavna pravica, saj je v 78. členu Ustave RS zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Stanovanjska politika je pomemben del obveznosti države in lokalnih skupnosti pri zagotavljanju človeka vrednih bivanjskih razmer.
A kaj, ko se tu pogosto zatakne. Tudi v imenu krize, ki je neizprosno tu.
Prav na področju stanovanjske problematike se namreč razmere iz leta v leto zaostrujejo. Tu so ekonomsko socialni razlogi, pa vse večja brezposelnost in nezmožnost poravnavanja finančnih stroškov, ki so povezani s stanovanjem. Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju Varuh) je od leta 2009 prejel že preko 300 pobud, med njimi pa tudi vse več resnih zatrjevanj, da gre za kršitev človekovih pravic. Pobude so se nanašale tako na dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem kot tudi odsotnost razpisov za dodelitev, neprimerne razmere v občinskih stanovanjih in bivalnih enotah, možnost za dodelitev primernega stanovanja invalidom in družinam z invalidnimi otroki, grozečo deložacijo, poravnavanje najemnine in drugih stroškov v primerih finančne nezmožnosti, politiko subvencij, zagotavljanje zadostnega števila neprofitnih stanovanj, pa tudi primernih bivalnih pogojev, zlasti za mlade družine, starejše, invalidne osebe ter druge ranljive skupine prebivalstva.
Se zavedamo, da nacionalni stanovanjski program za obdobje od 2000 do 2009 ni upravičil pričakovanj in je popolnoma zastarel? Varuh bo tudi tokrat, tako kot že nekaj let zapovrstjo, opozoril na nujnost takojšnjega sprejema novega Nacionalnega stanovanjskega programa. Bomo končno uslišani? V imenu vseh, ki ga nujno rabijo.
Medije in javnost razburijo zgodbe ljudi, ki so na račun najemnine in drugih stroškov dolžni več tisoč evrov, a jih nikakor ne zmorejo poravnati. Potrka izvršitelj, zgodbe nemogočih razmer, v katerih živi družina, in prihajajoče izgube doma se "prodajajo" in berejo. Pa je to rešitev? Včasih za konkretno družino res še edina. Poznam jih nekaj, ki so zmogli koga poklicati šele, ko je nekdo trkal na vrata in nanje lepil listke o svojem prihodu in o bodoči izgubi doma, odklopu elektrike, plina … Kot noji, z glavo v pesku, so se žal mnogi obnašali takrat, ko so v njihove poštne nabiralnike romale pošiljke ali zgolj obvestila o prispelih priporočenih poštah, ki jih nikoli niso dvignili. Če pa so jih, so ostale kuverte zaprte. Ali ne bi veljalo take ljudi poučiti takoj, ko se to začne dogajati, kajti več tisoč evrov visoki zneski predstavljajo dolg, ki ga ni moč plačati celo zaposlenim in mnogo bolje situiranim?
Čeprav tako pogosto govorimo o lačnih otrocih, ki naj bi bili celo v šolah, se sama nenehno sprašujem ali ne gre morda za napačno interpretacijo in so ti otroci lačni predvsem doma. Vse šole, ki sem jih obiskala in ni jih malo, so namreč zatrdile, da imajo veliko dolžnikov, a vedo, da denarja od nekaterih staršev ne zmorejo dobiti, otroci pa ne delijo njihove usode. Hrano dobijo, na hodnikih so sklede jabolk, kruh je vedno na voljo, žal pa pogosto celo v smeteh. Šole naredijo ogromno. Tu so še skladi, v katerih se zbira denar, da bi vsi otroci dobili prepotreben obrok, vsaj enega, mnogi tudi toplega, pa možnost obiska šole v naravi in šolske potrebščine, da jih težka situacija doma ne bi primorala v položaj, ki za otroke vsekakor ni primeren. Biti drugačen in zaznamovan. Nujno je potrebno budno spremljati njihov položaj, saj so otroci naša velika odgovornost.
Zato velja poiskati starše, ki ne znajo, ne zmorejo ali celo nočejo, da bi si pomagali, ko je še čas. Predvsem takrat. Kajti, ko na dom pride izvršitelj celo s spremstvom, je prepozno. Padla je izvršba, "padel" bo dom. Smilijo pa se mi otroci, ki morajo po prejemu hrane, denarja, šolskih potrebščin in sredstev za preživetje, spregovoriti v mikrofon ali mimo njega, se zahvaljevati in razlagati, da so srečni, da ponoči pred spanjem mislijo na darovalce, pa tudi, da ne zaspijo, ne da bi se jim zahvalili. Zelo hudo mi je zanje. Tega si preprosto ne zaslužijo. Revščina se bo zarila v njihova srca in duše in ostali bodo zaznamovani za vedno. S statusom žrtve, ki sama ne zmore in ji bo moral nekdo vedno pomagati. Zato je pomembno, da jim damo vse, kar jim pripada, ne da bi jih izpostavljali, da se soočimo z njihovimi starši, ki so dolžni zanje poskrbeti, če pa ne zmorejo, naj namesto njih vstopi država. Z aparatom, ki je močan, velik, vseobsežen in zagotovo zmore ali vsaj mora to storiti. Povezava šole, vrtca, centra za socialno delo ali občine, lahko pripomore, da družina dobi vsaj bivalno enoto ali manjše stanovanje, za katerega bo ob subvenciji in drugih oblikah pomoči, zmogla plačila. Seveda pa v teh časih ne bo moč tudi brez dobrodelnih organizacij in dobrih ljudi.
Spominjam se matere, ki je hčerki po prejemu donacije kupila pregrešno drago oblačilo in igračo, ker si je to otrok želel, ostala pa je dolžna tako za prehrano v šoli kot tudi elektriko in ostale stroške stanovanja. Dolg se je le še večal. Potrebovala bi nekoga, ki bi jo spremljal in ji svetoval. Sama se je borila iz dneva v dan in kako otroku reči ne, ko pa imajo sošolci vse.
Je prav, da tisti, ki imajo vsega dovolj in njihovi starši še zmorejo, hodijo naokoli, zlasti v šolo in na različne dejavnosti, v najdražjih oblekah, različnih znamk, se hvalijo vsevprek, kje so bili, kam bodo še šli, pri čemer pa se niti malo ne ozirajo na tiste ob njih, ki ne zmorejo nikamor, ki dobijo oblačila na Rdečem križu ali Karitasu, marsikaj v šoli, na centru za socialno delo in od dobrih ljudi? Je prav, da otrok na praznovanje svojega petega ali osmega rojstnega dne povabi trideset otrok, od katerih mnogi nimajo možnosti, da bi sploh prišli, kaj šele denarja za darilo, in kako jim bodo vse to "vrnili"? Spominjam se fanta, ki smo mu podarili velikansko torto, da je lahko enkrat povabil vse, ki so pred tem njega, da so se skupaj poveselili. Žarel je od sreče. Nepozaben dogodek.
Res je, vse preveč je razlik, ki bolijo. Prenesemo jih odrasli, ki lažje zremo v avtomobile dragih znamk, vile z bazeni in haciendami, pa počitnice čez lužo in na treh celinah, otroci pa tako hvalo svojih sošolk in sošolcev doživljajo kot krivico.
Razmišljam tudi o tem, kako uravnotežiti dajanje in prejemanje pomoči, ko pa se eni bolje znajdejo v tem "krogu", prosijo in dobivajo povsod, drugi pa na to pot ne znajo, ali zmorejo stopiti. Take je potrebno odkriti. Po računih, ki ostajajo, po bližajoči se deložaciji, po obrazih njihovih otrok v šoli, po marsičem. Zato je tu center za socialno delo s socialnimi delavci, ki morajo tudi na teren. Nenapovedano, kajti napovedani obiski so povsem nekaj drugega. Zato sem tudi za dosledno kontrolo tistih, ki se šolajo doma, saj jih lahko popolna izolacija in osamitev stane mnogih izkušenj v življenju, predvsem pa znanja in njegovega resnega preverjanja. Premalo je, da se ob koncu šolskega leta ugotovi, da ne zmorejo ali komaj dobijo ocene, s katerimi sicer napredujejo, a bi lahko glede na svoje sposobnosti, dosegli mnogo več. Zato morajo za tako šolanje obstajati resni razlogi, če pa je že možno, naj bodo znanje, pa tudi okoliščine, v katerih otroci živijo, večkrat letno kontrolirani. Dogaja se lahko marsikaj, kar otrokom škodi. K sreči sicer le v redkih primerih. A, vsak je preveč.
Varuh je prejel veliko pobud ljudi, ki so se v hudi stanovanjski stiski obrnili na pomoč na občine, a so prejeli odgovore, da neprofitnih stanovanj nimajo na razpolago, vse bivalne enote so zasedene, naj si na trgu sami poiščejo stanovanje ter na centru za socialno delo zaprosijo za subvencijo tržne najemnine.
Nekatere občine nimajo primernega števila neprofitnih stanovanj in bivalnih enot, ki naj bi jih zagotavljale svojim občanom. Zato ne objavljajo javnih razpisov za dodelitev neprofitnih stanovanj. SZ-1 namreč določa, da občina najemniku, ki do subvencije ni upravičen, ali pa kljub subvenciji ne more poravnati najemnine in drugih stroškov v celoti, začasno odobri izredno pomoč. Če gre za okoliščine, ki kažejo na dolgotrajno nezmožnost plačevanja vseh stroškov, lahko občina najemnika preseli v drugo primernejše neprofitno stanovanje ali bivalno enoto.
Tu se pogosto zatakne ob vsesplošnem pomanjkanju neprofitnih stanovanj, Varuh opozarja tudi na določilo SZ-1, ki med drugim določa pravico, da pri najemnikih neprofitnih stanovanj vsakih pet let preverijo pogoje za pridobitev neprofitnega stanovanja in najem. To pa seveda velja le od veljavnosti SZ-1 dalje, torej od leta 2003, zaradi česar bi bilo smiselno, da zakonodajalec razmisli o morebitni spremembi zakonodaje tako, da bo možno preverjanje socialnega statusa tudi za tiste, ki so stanovanja pridobili pred omenjenim datumom, saj bodo sicer ti v teh stanovanjih ostali in bodo tudi plačevali povsem enako najemnino kot, je bila določena na začetku. Po vzoru vsakoletnega preverjanja socialnega stanja najemnika za pridobitev subvencije bi bilo treba vsako leto ponovno preveriti tudi upravičenost posameznika za pridobitev najemnega stanovanja. Zagotovo bi se na tak način lahko sprostila tista neprofitna stanovanja, ki jih zasedajo najemniki, katerih socialni položaj se je toliko izboljšal, da bi si lahko sami uredili primerne bivanjske razmere in neprofitno stanovanje celo zapustili.
Seveda pa je največji problem na stanovanjskem področju prav premajhen fond neprofitnih stanovanj, pa tudi bivalnih enot. Dolgovi iz naslova neplačila najemnine in stroškov pri posameznikih naraščajo, ti še globlje tonejo v "brezno", rešitve pa ni na vidiku.
V letu 2013 je Varuh vsem slovenskim občinam poslal anketni vprašalnik, saj smo želeli ugotoviti širino stanovanjske problematike in na osnovi analize odgovorov predlagati spremembe zakonodaje. Le 31 % občin je navedlo, da po petih letih preverjajo izpolnjevanje pogojev, 19 % občin to naredi enkrat v desetih letih. Kar 50 % občin, ki so odgovorile, teh je bilo 152 od 212, pa je odgovorilo, da tega ne preverjajo. Število deložacij se je v letu 2012 povečalo za 21,83 %.
Zato se ob nenehnih vprašanjih ali bodo pristali na cesti, sprašujemo, zakaj se zadeve ne rešujejo prej in ne šele na sam dan deložacije? Takrat prihrumijo mediji s kamerami, ljudje s svojo žalostno zgodbo stopijo pred mikrofone, v dno duše se zasmilijo celotni Sloveniji, sledijo grožnje državnim institucijam, pisma Varuhu, da ne ščiti človekovih pravic ali ne dovolj, da je sramotno, da mora mati z dvema otrokoma ali samohranilec s tremi otroki ali celotna družina z morda petimi otroki … na cesto.
Varuh poudarja, da mora vsakdo najprej sam na svojo pot iskanja rešitev, saj ni pričakovati, da bi nekoga, ki ne zmore plačevati obveznosti, takoj obiskali predstavniki ustreznih služb in mu priskočili na pomoč. Obstajajo številne organizacije, tudi nevladne, ki jo nudijo in zato je prav, da človek najprej sam poišče pomoč, oziroma se takoj, ko jo začne iskati, pridružijo službe, ki so temu namenjene, zlasti centri za socialno delo. Na vseh srečanjih Varuha izven sedeža, tako imenovanih zunanjih poslovanjih, se najprej pogovorimo z županom pristojne občine, in naša velika pozornost je namenjena prav stanovanjski problematiki ljudi, saj je pravica do primernega stanovanja ne nazadnje ustavna pravica. Stanovanje je tudi dom in ta je pogoj za zdrav in uspešen razvoj osebnosti otrok. Žalostno je sprejeti dejstvo, da ti nimajo kam, da se mora družina razseliti, da odhajajo v rejništvo, ker jim starši niso sposobni in zmožni zagotoviti normalnega življenja.
Zato podpiram tudi novo obliko brezplačne pravne pomoči Zveze prijateljev mladine Slovenije in odvetniške pisarne Zidar-Klemenčič v več krajih po Sloveniji. Če bodo ugotovili kršitev človekovih pravic in nam to sporočili, bo svoje delo opravil še Varuh.
Ko razmišljam o vsej razsežnosti stanovanjske problematike, se namreč vsak dan sprašujem, zakaj si vsi toliko časa zatiskamo oči, ko pa je brezposelnih že skoraj 130.000 prebivalcev Slovenije, prav brezposelnost pa potiska ljudi na socialni rob, ali že kar preko. Mnogi namreč sporočajo, da ne bi radi prosili, hodili na Rdeči križ in Karitas po oblačila in hrano, ker je to zanje ponižujoče, temveč, da bi radi delali in si sami ustvarjali dohodek za nakup stvari, ki jih nujno potrebujejo. Humanitarne organizacije žal v zadnjem času poročajo tudi o upokojencih in še zaposlenih, ki pri njih iščejo sredstva za preživetje, saj je tudi vse več delodajalcev neplačnikov, tako plač kot tudi prispevkov.
Tu in tam sami mediji odprejo zgodbo, ki jo rešijo celo z dobrodelnimi prispevki ljudi, saj potrkajo na njihovo vest in usmiljenje odigra svojo vlogo, a zagotovo ni prav, da so to le posamezni primeri, mnogi pa o svojih niti ne spregovorijo, ostajajo tihi, osamljeni, razočarani, ponižani in se zatekajo v preštevilne, celo duševne bolezni in stiske.
Zato je ta kolumna priložnost za razmislek, ki je v težkih in kriznih časih še mnogo bolj potreben - bomo ob vsem tem ostali socialna in pravna država v smislu 2. člena Ustave RS?
