Zakaj mora biti tako?
Ker je človek del »narave«,
ki doživlja pomladne in jesenske dneve,
poletno vročino in zimski mraz.
Zato, ker človek sledi ritmu morja:
plimi in oseki.
Ker je naše bivanje nenehno ponavljanje
življenja in smrti.
Ko to dojameš, boš znal pogumno naprej,
kajti vedel boš,
da pride za vsako nočjo novo jutro.
Če vse to sprejmeš in temu pritrdiš,
boš v tem valovanju dosegal vedno večje globine
življenja in prišel do prave življenjske radosti.
(Phil Bosmans)
V Sloveniji je od leta 1988 do 1994 deloval Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predhodnik branilca človekovih pravic ali ombudsmana z domovinsko pravico v Skandinaviji, institucije, ki je pri nas dobila ime Varuh človekovih pravic. Ta je vsekakor v dveh desetletjih dobila prepoznavno in nepogrešljivo vlogo, ki jo nameravamo še naprej krepiti, povečevati pa tudi njeno učinkovitost v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Nobenega dvoma namreč ni, da je potreba po Varuhu premosorazmerna s problemi, ki jih doživlja družba, s težavami ljudi na številnih področjih življenja in udejstvovanja, s težko finančno in socialno krizo ter erozijo pravne države. Zato je Varuh pogosto celo zadnje upanje mnogih, ki se kot hlapci Jerneji poganjajo od institucije do institucije in upajo na čudežni izhod, ki bi jim prinesel odgovor na nenehna vprašanja: ali so mi bile kršene človekove pravice. Vpogled v pisma, ki na vse možne načine; osebno, preko pošte ali e-mailov prihajajo k Varuhu, pogosto odpira tudi Pandorino skrinjico, saj včasih že analiza enega primera razgrne več sistemskih pomanjkljivosti in nedoslednosti, tudi netransparentnost delovanja javnih oblasti in vse druge probleme, zaradi katerih danes smelo trdimo, da je pravna država prepogosto neučinkovita. Varuhovo dolgotrajno vztrajanje, da se odpravijo ugotovljene kršitve, pogosto obrodi sadove. Ko se nekatere stvari spremenijo na bolje in se odpravijo kršitve, običajno zanimanje javnosti usahne in le malokdo ve kako pomembno vlogo je pri tej spremembi »odigral« prav Varuh. Prav zato nameravamo v prihodnje več pozornosti nameniti ugotovljenim kršitvam in obveščanju javnosti o njih, predvsem pa njihovi odpravi in spremembam, ki za ljudi pogosto pomenijo boljše življenje.
Posebno pozornost bomo v prihodnje namenili zlasti ugotovljenim sistemskim kršitvam, ki smo jih spremljali v 20-letni zgodovini. Varuh je namreč v vseh letih delovanja različnim državnim organom namenil preko 1.000 priporočil, samo v letu 2013; 100. Zagotovo ni odveč vprašanje, ali so se, katera in kako, uresničila, pa tudi zakaj je potrebno mnoga ponavljati iz leta v leto, kje so ovire, kdo jih ne spoštuje in uresničuje. Zato nameravamo pri Varuhu pregledati vsa priporočila in njihovo udejanjanje v minulih letih. Tako bomo lahko državljanom in institucijam odgovorili na prenekatero vprašanje o tem ali smo ali nismo "brezzobi tiger". To bo zagotovo ena najtežjih nalog, ki čaka našo institucijo ob 20-letnici nastopa funkcije prvega varuha, mag. Ivana Bizjaka, kar se je zgodilo 1. 1. 1995, dogodek pa bomo obeležili ob Dnevu človekovih pravic 10. decembra 2014.
V leto, ki prihaja, bomo torej vstopili z veliko željo, pripraviti sistemsko analizo vsega, kar je bilo narejeno, kdaj se je zataknilo in kje ostajajo največji problemi. Ne gre zgolj za obelodanjanje krivcev, ki se pogosto celo ponavljajo, pač pa za resen pristop k reševanju problemov, ki jih zaznavajo ljudje in preko pobud sporočajo Varuhu.Ta lahko začne postopek tudi na lastno pobudo.
Če se v mesecu, ki vedno pomeni tudi obračun minulega leta, ozrem nazaj, ne morem mimo številnih nadvse obupanih pisem državljank in državljanov, ki sporočajo, da so razočarani, da jim ni vseeno za prihodnost otrok in države, da obsojajo vse, ki so s svojim neodgovornim ravnanjem, bohotenjem neustavljivega pohlepa, korupcijo ter nedopustno in mnogokrat nekaznovano krajo družbenega premoženja, pripeljali državo na točko, ko je pred nami vprašanje: kako se rešiti, kaj narediti in kako zaščititi že tako ranljive skupine; otroke, brezposelne, manjšine, starejše, invalide, bolne, … vse, ki krizo občutijo še huje kot ostali. Kot varuhinja pogosto čutim nemoč, ker ne morem ljudem, ki so zašli v tako hudo krizo, da se sprašujejo kaj bo jutri, pomagati tako kot bi želeli. Pogosto jih rešujejo socialni transferji, pa tudi nevladne in humanitarne organizacije, brez katerih si težko zamišljamo sedanji trenutek krize. So potuha državi ali njena rešitev? To se dandanes sprašujejo vsi. Vsekakor pa jih še kako rabimo. Zato si tudi mi vseskozi prizadevamo za tesno sodelovanje z njimi na preštevilnih področjih. Zlasti aktualna so bila v minulem letu področja; varstva okolja, pravic otrok, starejših, oseb s posebnimi potrebami. Slednje so pogosto prezrte, zato je naloga Varuha na tem področju še večja. Tu je Varuh zabeležil dogodek, ki je lahko zgled ostalim. Na počitniško prakso smo sprejeli deklico z Downovim sindromom. Kdo bi si mislil kako močno bo zaznamovala naš kolektiv. Prišla je decembra, z nami je bila tudi ob Dnevu človekovih pravic v Vili Podrožnik. Pridružila se je ostalim, ki smo jih prav tako s posebnim namenom povabili tja. Ana Karneža je izjemno lepo predstavila svet slovenskega popevkarskega neba, saj je kljub usodni zaznamovanosti dokazala, da zna in to še kako, peti. Prišla je tudi Barbara, usodno priklenjena na voziček s komunikatorjem, preko katerega se sporazumeva z zunanjim svetom. Temu sporoča svoje želje, hotenja in občutja, a zgolj z očmi. Zaznamovala jo je cerebralna paraliza. Z nami sta bila tudi Blaž in Labina, gojenca Varstveno delovnega centra Draga Ig, s katerim sem bila minula leta prav posebno povezana. Povabili smo jih, da bi stopili iz »teme« nevidnosti, v svet, v katerem mnogi, pogosto nanje pozabljajo. Še vedno pa se najde kdo, ki misli, da bi morali ti otroci ostati skriti. Kako žalostno, a resnično.
Ko delamo obračun leta, ki odhaja, ugotavljamo, da je 13-ica pogosto igrala svojo nesrečno vlogo, zato si mnogi želijo, da končno in dokončno odide. Z njo pa tudi vsa navlaka, vse slabo, zlo, neuspehi, odnosi brez vrednosti in perspektive. Zagotovo se to brez spoštovanja človekovih pravic ne bo zgodilo. Kot varuhinja težko dajem prioriteto temu ali onemu področju, saj ne vemo kaj vse se bo dogajalo in bo potrebno takojšnje reakcije, pomoči in odprave kršitev.
Leto je namreč minilo tudi v boju za prizadevanja tako imenovanih »ptičkov«, to je otrok s posebnimi potrebami, ki obiskujejo šolo dr. Ljudevita Pivka na Ptuju. Pričela se je gradnja nove šole, zagotovo bo v letu 2014 nujno njeno nadaljevanje. Eden izmed prvih obiskov na terenu je bil zame namreč nadvse poučen. Celo ganljiv. Spraševala sem se kako je možno, da imajo prav ti otroci šolo, ki ne bi bila v ponos nikomur.Tudi tu država pogosto pozablja na pravice "drugačnih".
Taka "drugačnost" je bila tudi naša deklica Karin, ki nam je nastavila ogledalo, v katerega smo se lahko pogledali kot ljudje, strokovnjaki, kolegi, prijatelji. Brez dlake na jeziku, v besedah »brez filtra« nam je povedala, da je treba vsakogar spoštovati, paziti na soljudi in obnašanje, ki jih lahko prizadene. Želeli bi si, da bi ob letu osorej lahko rekli, da so prav taki, torej drugačni in posebni ljudje, včasih celo z enakimi možnostmi, a zagotovo manj priložnostmi, dobili vsaj prakso, če ne že kar službo. Je to res utopija jutrišnjega dne? Kdo jim bo v letu 2014 ponudil enake priložnosti?
Leto sem sklenila še s »korakom za Anžeta in Eneja«. Dva živahna fantiča, ki se rada igrata z avtomobilčki kot vsi otroci in listata po knjigah, ko jima pravljice bereta mamica Darja in očka Matjaž, žal še vedno sedita vsak v svojem vozičku, pa čeprav štejeta že štiri leta. Cerebralna paraliza ju je prikovala nanj, a starša nista obupala. Na Hrvaškem sta našla prav posebno zdravnico, ki jima rešuje sinova. Upata, da bosta čez tri leta, ko se bodo vrnili, hodila. Rekli bi; majhen korak, a zanju in starše neizmerno velik. Prav tako tudi za vse, ki se srečujejo z ovirami za zaznamovane.
Danes je božič. Praznik lepih želja, ki smo jih zaupali Božičku, nekatere pa bo morda uresničil tudi Dedek mraz. Ena izmed njih je zagotovo tudi Hanina božična želja. Resnična zgodba, prelita v knjigo, za katero sem v spremni besedi zapisala, da so naše želje velike in neuresničljive, a prav s slednjimi se srečuje deklica Hana, ki si od Božička želi, da bi hodila, tekala in se igrala tako kot ostali otroci. Božiček ji željo izpolni na svojstven način. V prelepih sanjah se ji zgodi vse kar se ji ne more v resnici. Deklico to osreči. Knjiga in njen izkupiček bosta pomagala gibalno oviranim otrokom, da bi na igriščih dobili svoja, prilagojena igrala. Zaslužijo si jih. Pa veste, da je eno takih v Zupančičevi jami v Ljubljani ?
Danes so srečnejše tudi štiri družine v Kočevju, ki smo jih srečali na zadnjem zunanjem poslovanju Varuha; 12.12. Spoznali smo njihove velike stiske, žalost, revščino in nemoč Včeraj, na prav poseben dan v letu, smo jih namreč obiskali s hrano, oblačili, igračami in knjigami. Na tak dan je namreč treba narediti kakšno dobro delo. Vsak, ki lahko, bi moral to storiti. Še imate čas, tudi v tednu pred Silvestrovim lahko naredite karkoli dobrega za soljudi. Počutili se boste veliko bolje.
Predvsem bi rada apelirala na prav vse, ki boste v letu 2014 prirejali dobrodelne koncerte, da nikomur, prav nikomur, ne podarite vstopnic zanje, vsak jih mora namreč plačati.Tega se sama zelo držim.To bi se moralo dogajati tudi na dobrodelnih dražbah. Vsak naj ob vstopu nanjo prispeva 10 evrov, nabralo se bo veliko, prav tako pa ne boš imel slabega občutka, če tam ne boš ničesar kupil. Tako pa mnogi pridejo, njihovih slik so polni vsi mediji, prispevali pa niso prav nič. Seveda povsod piše, da so bili na dobrodelni dražbi ali plesu.Tistega, ki je nekaj kupil, pa morda niti ni nikjer.To je žal pogosta realnost tega trenutka.
Pa preidimo na še eno temo.
V dneh, ko slavimo 55 let od sprejetja splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah, pa tudi ne moremo mimo božične želje vseh varuhov, da bi v Sloveniji ustanovili posebno državno institucijo za človekove pravice, ki jo predvidevajo že sprejeta Pariška načela. Pred leti je bila predlagana rešitev v nadaljevanju razpuščenega Informacijskega urada Sveta Evrope, a zaenkrat te institucije nimamo. Odločitev zanjo je potrebno sprejeti hitro, saj so se državne institucije za človekove pravice v Evropi, na sestanku v Budimpešti (od 13. do 15. oktobra 2013) odločile ustanoviti svojo mrežo, sprejele so strategijo dela za prihodnja tri leta in ustanovile Stalni sekretariat s sedežem v Bruslju.
Varuh kot institucija ponuja "roko državi" s tem, ko pristaja na to, da bi bil tak center pri nas. Torej znotraj naše institucije. Časi namreč niso naklonjeni ustanavljanju novih, nenazadnje pa je naloga Varuha tudi promocija in osveščanje. Zadnji pogovori s predstavniki vlade vlivajo upanje, da se bo to, v jubilejnem letu Varuha tudi zgodilo.
In če nas Božiček "sliši in vidi", naj pomaga ljudem, da najdejo rešitve zase, državi pa da moč, da izide iz te, s slabo "svetlobo" opremljene "ulice".
O čem bomo pisali ob koncu prihodnjega leta? Upam, da o boljšem in pravičnejšem svetu.
