Čeprav moram priznati – če ste to kolumno začeli brati zgolj zaradi naslova, potem je na nek način dosegel svoj namen in potrdil tisto, kar ob pravnem pisanju pogosto srečujem tudi sam: potrebo po čim privlačnejšem naslovu.
To je stara veščina, ki jo nemara pozna skoraj vsak pisec besedil, pa naj gre za časopisne članke ali resne pravne razprave. Je bilo naključje, da je imelo Pitamičevo inavguralno predavanje naslov »Pravo in revolucija«? Težko verjamem – sliši se tako dobro, da bi, če bi Hollywood snemal filme o pravnih razpravah, ta razprava že zgolj po naslovu gotovo sodila med ožje kandidate.
Privlačnost naslov je pomembna, včasih – se zdi – skoraj bolj kot privlačnost same vsebine. (Tudi Pitamic, roko na srce, ni imel ravno posebej udarnega sloga pisanja – a ta naslov, hja, vam povem…) Ko avtor napiše pravno razpravo, je šele na pol poti – spomniti se mora še čim privlačnejšega naslova.
To prepričanje je, kot sem videl tudi sam, še posebej razmahnjeno v ZDA. Eden od mojih fakultetnih kolegov se rad spomni, kako je pred leti v Michiganu obiskal predavanje o tem, kako povečati možnosti za sprejem članka v objavo v eni prestižnih fakultetnih revij. Eden ključnih korakov je piljenje naslova. »Sex it up!« je bil nasvet, ki bi ga za (res hudo) silo lahko prevedli v »Ozaljšaj ga!«.*
(*V bistvu »sex it up« praviloma pomeni, da nekaj prikažeš v privlačnejši luči, kot pa je v resnici. Vsaka podobnost s poskusom učinka privlačnejšega naslova na videz pravne razprave je seveda zgolj naključna. In ko že govorim o tem – beseda seksapil mi ni zelo všeč, a vendarle sem sodi bolje kot prava slovenska ustreznica ali angleški izvirnik, zato vas prosim, da potrpite skupaj z mano.)
A nekaj podobnega se mi je nedavno pripetilo tudi v civilizacijsko zrelejši celinski Evropi. Čez par tednov bom imel referat na neki delavnici o državljanstvu na Dunaju. Ko so mi sporočili, da je moj referat sprejet, je eden od organizatorjev dodal še prošnjo, če lahko malo ozaljšam naslov. Pravzaprav je pisalo takole: »I would like to see the title more 'sexy'…«
Moj izvirni naslov je bil res nekoliko tehničen: »Rethinking the traditional concept of citizenship, inter-state competition and diversity: European Union as a testing ground«. A vendarle, šlo naj bi za delavnico ekspertov v organizaciji Sveta Evrope, ne pa za izbirni študijski predmet ali večerno televizijsko pogovorno oddajo, zato se mi je zdelo, da stopnja seksapila izbranega naslova ne bo predstavljala težav.
Kljub temu sem klonil in organizatorju ponudil spremenjen naslov: »The New Economy of Citizenship: Monopolisation, Denationalisation or Privatisation?«. S tem so bili zelo zadovoljni. Vse je v seksapilu.
Saj priznam, da se tudi sam rad igram z naslovi in jih, če je to le možno in primerno, zapišem v čim privlačnejši obliki. Naslov je pač kljub vsemu pomemben. Še največji izziv pa je, če je kdaj treba bolj ali manj uspelo domislico v enem jeziku nato prevesti še v drugega.
Pred leti sem tako za potrebe prijave nekega fakultetnega projekta na evropski razpis, ki jo je bilo potrebno oddati v angleščini, skoval ime PEARL – Programme for European Academic Research in Law. Ko smo projekt dobili (tudi ime morda ni škodilo), pa sem se zavedel, da seveda ne gre, da bi v Sloveniji uporabljali angleško ime, ampak da je treba skovati še slovensko različico. Po nekaj truda in akrobatike se je končalo pri sprejemljivem približku BISER – Brušenje idej za strokovno evropsko raziskovanje.
Podobno sem lani na neki mednarodni konferenci imel referat v angleščini z naslovom »Using Legal Tools to Craft Political Identity: The Leaps and the Bounds of Reinterpreting the General Principles of EU Law«.*
(*Za anglofile, oni »the« pred »bounds« je bila namerna besedna igra, s katero je bilo namesto o »skokih in poskokih« govora o »skokovitem razvoju in omejitvah« reinterpretacije splošnih načel.)
Nato pa so me prosili, da bi angleški referat prevedel v slovenščino za objavo v neki slovenski reviji, in sem imel pred seboj težko dilemo: ali to besedno igro nekako prevesti v slovenščino ali se ji odpovedati. Seveda sem se odločil za prvo možnost in na koncu pristal pri mejno sprejemljivi slovenski različici: »Izgradnja politične identitete s pravnimi orodji: Drn ali strn reinterpretacije splošnih načel prava EU«. Običajno nekaj ali nekdo drvi »čez drn in strn«, a med enim in drugim je ravno dovolj razlike, da besedna igra za silo uspe. Ključen je, se razume, (subjektivno razumljeni) seksapil.
Da ne bom povsem zabredel v samoironijo, naj se za konec zopet vrnem k drugim avtorjem. Kot rečeno, so ameriške pravne revije polne tovrstnih člankov. Za okus jih tukaj naštevam le nekaj: »Is Bill Clinton Unconstitutional? The Case for President Strom Thurmond«; »The Afterlife of Contract«; »Wills: Witty, Witless, and Wicked«; »How Not to Succeed in Law School«; »Marxism and Critical Legal Theory: Why Groucho?«; »As Gregor Samsa Awoke One Morning from Uneasy Dreams He Found Himself Transformed into an Economic Analyst of Law«; »Is It Really Possible to Do the Kessel Run in Less than Twelve Parsecs and Should It Matter?«. (Sicer moram priznati, da sem od vseh naštetih sam prebral le enega.)
A tudi pri nas se najde kak članek, ki mu človek ne more ubežati že samo zaradi naslova. Ko sem pregledoval stare številke fakultetnega Zbornika znanstvenih razprav, sem naletel na članek z naslovom »Žena in zločin«.* Bi se mu vi lahko uprli?
(*Kot bonus vprašanje lahko skušate uganiti, kdo ga je napisal. Ko boste imeli idejo ali se vdali, lahko odgovor preberete tu.)
