Čas je dobrina,
ki je imata revež in bogataš enako.
Italijanski
Vsi živimo pod istim nebom,
pa nimamo istega horizonta.
Konrad Adenauer
Če se na poti do cilja začneš ustavljati,
da bi kamenjal vsakega psa, ki zalaja nate,
ne boš cilja nikoli dosegel.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski
Poletna poročila z mnogimi obvestili o kolonah v kilometrih, ki skoraj stojijo že na avtocesti, kaj šele bližajoč se izstopu ali vstopu v državo, se kar vrstijo. Razgreta pločevina kljub klimi, ki zna celo hudo »boleti«, če ne takoj, pa malo kasneje, se zvija proti odrešilnemu morju. Tik pred odhodom so živci na hudi preizkušnji. Smo kupili dovolj vsega, vzeli zdravila za vročino, diarejo, želodec in še kaj, smo zavarovani tudi v tujini, kaj pa alarm doma, pa hišni ljubljenčki, stari starši, knjige, časopisi – odjave, pa tuja valuta… in še marsikaj.
Utrujeni od pakiranja in malčkov, ki rabijo prtljažnik zase. Iz minute v minuto večja napetost. Da ne bi česa pozabili, pa kreg, vik in krik, o očalih, ki niso v pravem etuiju, pa kremi, ki se bo zagotovo scedila. Prostora za vse v avtu ne bo dovolj. Živci, glasne besede, kletvice, stisnjeni zobje, bes, zdaj gre namreč zares. Družina odpotuje, odjadra, odpluje, odleti. Cilj – morje – blizu ali daleč.
Po živčni poti tam spet razpakiranje. Ugotavljanje, kaj vse manjka, kdo je za to kriv.
Plaža – kamnita, prodnata, mivka, ki je vsepovsod, morje je lahko celo pretoplo, globoko ali ne. Pa čolnički, blazine, igrače, hladilniki, zvečer opekline; jogurt, beljak, zdravila, vse za komarje, čebele, ose in muhe. Kuhanje ali gneča v jedilnici, sitni otroci v vodi do onemoglosti ali sploh ne. Spet vik in krik. Sosedje, ki nimajo olike, pa psi in mačke, ki lajajo vsevprek in se otresajo, čeprav so mokri. Pa obiski, ki si jih želiš ali ne, sladoledi, torte, boj s kalorijami. Kdo bo kuhal, pral, pomival, pa wc-ji in tuši, kjer se vsi gnetejo. V kampu sto in en problem. In tako teče dan za dnem. Otroci vreščijo, nagci ali oblečeni, smeti na obali, kamni ali ježki v vodi, še kak glavobol, zobobol, pik, opeklina, pa dežurni zdravnik, ki se mu nikamor ne mudi. To je to. Pogledi k sosedovim nagcem in tistim zgoraj brez, pa opravljanje oblečenih in slečenih.
Tako torej. Če potujemo daleč na jug, gremo od doma sredi noči ali v zgodnjih jutranjih urah. Spremljamo poročila o kolonah in nesrečah, ki ne počivajo. Koliko življenj so že vzele naše ceste, doma in v tujini. Nikoli ne veš, kaj te čaka, ko sedeš za volan. Požari v tujini in domovini, ki ne prizanašajo nikomur, tudi hotelom ne. Seveda so tu še bolezni vseh vrst, da o pandemijah sploh ne govorimo. Za nekatere dežele se je potrebno cepiti, ne le enkrat, celo večkrat. Nekateri se ne in tvegajo. Celo preveč. Mnogi preštudirajo pot, zgodovino in opise dežel, kamor gredo. So taki, za katere v avtomobilu ni dovolj prostora za vso prtljago in so potrebne prikolice ali dodatki na strehi. Kje so še vodne smuči, obleke vseh vrst in športni rekviziti, tudi za potapljanje. V modi niti ni več tenis, pač pa golf. Koliko prostora za ure in ure sprehodov po golf igriščih. Dnevi pred odhodom so ponavadi zelo živčni. Kaj šele, če so na letališčih zamude in koliko groze so sprožile številne letalske nesreče.
Vidiš tudi take, ki potujejo le z nahrbtnikom. Ti nimajo veliko dela s pripravami, če ne upoštevamo, da je potrebno veliko stvari zložiti v majhen prostor. Tudi to je umetnost. Mnogi potujejo sami ali z družino, nekateri v gručah, tudi prijateljev, sorodnikov in znancev. Koliko prilagajanja, dogovorov, celo sestankov pred odhodom. Nekateri so točni, druge je potrebno večno čakati. Ko si ti na letališču ali na postaji, so oni še doma. Hitijo, norijo, vozijo 150 km/h, kot da ne bi vedeli, da je odhod fiksen, da je potrebno priti prej, a jih nič v življenju ne izuči.
Mnogi se na majhnih jadrnicah drenjajo in hudo skregajo. Gre za izreden preizkus ljubezni za pare, ki želijo biti skupaj, pa prav tam ugotovijo, da to ne bo mogoče. Nimaš se kam skriti, treba se je nenehno ozirati na druge in razlogov za prepir je veliko.
Če upoštevamo, da denar na počitnicah kopni še hitreje, je to še en razlog več za očitanje, da ga je premalo, saj nihče ni mislil, da je tam tako drago…
Seveda so tudi taki, ki jim nikakor ni težko izpluti s tujim čolničkom, jahto, s skiperjem na krovu, s tako, ki požira na stotine litrov goriva, za katero moraš imeti v žepu ali na računu ogromno denarja. Ti se ne ozirajo na cene in iščejo zveneče restavracije ob morju, kjer srečajo »sotrpine«, kjer diši po pravi ribi, kjer te ob prihodu pričakajo in sprejmejo do rezervirane mize, strežejo kot kralje, po plačilu pa zadovoljni spremijo iz lokala.
So tudi taki, ki križarijo po dolgem in počez, po Sredozemlju in še marsikje, si na ladjah, ki predstavljajo pravo plavajoče mesto, privoščijo vse; od ogleda kina in gledaliških predstav do plesov, banketov…
Ljudje so prepotovali cel svet in skoraj ni kraja, ki ga ne bi poznali. Od povsod prinašajo spominke, ki so že polni prahu, darila, ki niso le simbolična, in tista, ki ostanejo za vedno.
Obstaja tudi možnost, zelo zanimiva, da si preko poletja doma, v mestih in vaseh, ki nudijo ogromno zabave, vse mogočih prireditev in dogodkov, potem pa, ko pride čas jeseni in bližajoče se zime, odpotuješ, ker tako tudi lažje premostiš čas med poletjem in zimo ter seveda naslednjo pomladjo.
Večkrat pa se sprašujemo: kaj nam pravzaprav je, da poleti, ko je itak povsod vroče, rinemo v še večjo vročino, pozimi pa v mraz in hlad, kot da ga doma ni dovolj?
Če upoštevamo stroške, pa kupe krame, priprave, borbe, sitnobo odraslih in otrok, se včasih celo vprašamo; res rabimo tak dopust?
Ko se vrnemo, smo brez denarja, nekateri s krediti in limiti, potem pa je treba že v službo, ki je vir dodatnih težav, če je ni, je pa seveda še slabše. Kdo je torej srečen, srečnejši, najsrečnejši?
Naj živi dopust, če si ga lahko privoščimo, če mu bomo kos in če ne bomo po njem rabili bolniške.
Vsaka podobnost z vami ali vašimi sosedi, je seveda spet zgolj slučajna.
Česar nisi izkusil, ne boš na papirju nikoli razumel.
Isadora Duncan
Navade so na začetku pajčevine, na koncu pa vrvi.
Angleški pregovor
