Vsako tako izjavo bi seveda bilo možno še malo pojasniti. Vrhovno sodišče ZDA Lennonove pesmi Imagine, ki jo lahko najdemo v opombi 2 sodbe Pleasant Grove v. Summum iz februarja letos, ni citiralo zato, ker bi z njo želelo poudarjati svoje sodne višave, temveč v ilustracijo vprašanja, da je lahko sporočilo spomenika, tudi če je njegov bistveni del tiskana beseda, podvrženo različnim interpretacijam s strani različnih opazovalcev – mozaik besede »Imagine«, ki v spomin na Johna Lennona stoji v newyorškem Central Parku, lahko pri nekom vzbudi sanjarjenje o tem, koliko skladb bi Lennon še napisal, če ne bi bil ubit, pri nekom drugem pa razmislek o svetu brez vere, držav, lakomnosti ali lakote. Ko slovenski ustavni sodniki govorijo o tem, kako je nad njimi le modro nebo, jim (tako gre zgodba) njihovi svetovalci navržejo, da so nad sodniki vendarle tudi oni sami (ker imajo nad razpravno dvorano svoje pisarne).
A poanta ima nekaj drobnega resnice, pa tudi če je izrečena v šali. Ameriški vrhovni sodnik Hughes je tako nekoč »zavračal« namigovanja o nebrzdani pravni oblasti Vrhovnega sodišča, da to seveda ni res, saj sodišče veže ustava, pri čemer je ustava seveda tisto, kar oni sami prepoznajo kot njeno vsebino.
(*Ko sem že ravnokar omenil sodnika Hughesa, za anglofile še tale anekdota, o kateri v zborniku The United States Constitution (ur. J. Barton Starr) piše Michael Kammen, iz časa njegovega imenovanja v začetku 20. stoletja, ko so bile v ZDA razmahnjene omejitve pravic glede na rasno pripadnost oziroma barvo kože in je novoizvoljeni sodnik Hughes na večerji v svojo čast vprašal, kakšna je politika Vrhovnega sodišča glede barve: His host promptly replied: »That was when Justices Gray, Brown and White all sat in a row; but as only Justice White is left now, there is no color now.« To which the gallant hostess replied: »Oh no, the Court is all Hughes now.«)
Vse to je seveda dolgi uvod v dodatek h kolumni izpred nekaj tednov, v kateri sem pisal o Lordu Hoffmannu in njegovem pritoževanju čez sodniško hegemonijo, ki da se nad Veliko Britanijo zgrinja iz strasbourških sodnih soban Evropskega sodišča za človekove pravice. Tam sem med drugim zapisal tudi tole: »[Da] do takšnega (verbalnega) upora pride s strani vrhovnega sodnika države članice, je nekaj, kar je tudi praksi Sodišča Evropskih skupnosti že dolgo znano v luči sodelovanja z nacionalnimi sodišči prek postopka predhodnega odločanja, kjer vprašanja veliko raje postavljajo sodišča nižjih stopenj kot pa najvišja sodišča držav članic. Prva so namreč že dobro navajena, da bodo njihove sodbe pogosto podvržene presoji (in morebitni razveljavitvi) s strani višjih sodišč, medtem ko slednja, če že govorimo o fetiših, kaj rada verjamejo v vrhovnost svojih odločitev.«
Kot da bi želela potrditi moje besede, se je na predavanje Lorda Hoffmanna odzvala tudi njegova stanovska kolegica, Lady Justice Arden, ki sodi na eno stopnjo nižjem pritožbenem sodišču (Court of Appeal) in ki se je v nedavnem predavanju postavila v bran Evropski konvenciji o človekovih pravicah in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v razmerju do nacionalnih pravnih redov in nacionalnih sodišč ter med drugim neposredno odgovorila tudi na navedbe Lorda Hoffmanna.
Ker je narava teh kolumn taka, da so omejene (vse prej kot) zgolj na najbolj tehtne pravne razmisleke, lahko za privržence teorij zarot ob načelnem navdušenju nad pravno srenjo, v kateri sodniki tudi prek tovrstnih javnih nastopov razpravljajo o kontroverznih temah, dodam še nekaj osebnega konteksta: da si sodnica pritožbenega sodišča ni pomišljala postaviti se po robu vrhovnemu sodniku, verjetno tako ali tako ni presenetljivo, gotovo pa pomaga, da je njen mož kot še en pravni lord Lordske zbornice neposredni sodni kolega Lorda Hoffmanna. Še več, tudi hčerka je odlična pravnica in je pred leti študirala na Harvardu – njena sošolka pa je bila tudi hčerka Luziusa Wildhaberja, nekdanjega dolgoletnega predsednika Evropskega sodišča za človekove pravice. Potrebujejo zagovorniki teorije zarote še kak dokaz več za to, kako subverziven je vpliv strasbourškega sodišča?
A resneje: Lady Justice Arden se v predavanju dotakne več istih vidikov vprašanja razmerja med britanskimi sodišči in ESČP (ter same Konvencije), o katerih je govoril Lord Hoffmann. Predvsem poda lep prikaz razvoja pravice do zasebnosti v angleški sodni praksi od sprejema posebnega zakona o EKČP leta 1998 naprej, ki je seveda predvsem polna podobnih zoprnih zgodb o bližnjih srečanjih slavnih z neljubo pozornostjo paparazzov, kot je bila tista iz omenjene zadeve Evropskega sodišča Von Hannover proti Nemčiji, v kateri je monaško princeso Carolino zmotilo objavljanje njenih neavtoriziranih posnetkov ob opravljanju vsakodnevnih opravil, posnetih v Franciji, a objavljenih v Nemčiji.
V Veliki Britaniji se je začelo z zadevo Douglas oziroma objavljanjem neavtoriziranih posnetkov s poroko Michaela Douglasa in Catherine Zeta-Jones, med kasnejšimi zadevami pa sta bili tudi zadeva Campbell oziroma objavljanje posnetkov manekenke Naomi Campbell (kjer je bila sodba izdana slaba dva meseca pred sodbo v zadevi Hannover proti Nemčiji in kjer se je tudi senat Lordske zbornice postavil na stran tožnice, a z razmerjem glasov 3:2, pri čemer je bil Lord Hoffmann eden od dveh sodnikov, ki sta glasovala proti) in sorazmerno nedavna zadeva Mosley o objavljanju neprijetnih podrobnosti o spolnem življenju nekdanjega avtomobilističnega mogotca.
Za vse podrobnosti (pravnih analiz, ne slikovnega gradiva) si lahko preberete predavanje. Neposredni odgovor Lordu Hoffmannu se začne na str. 14. Sicer žal (ali k sreči, odvisno od bralčeve perspektive) predavateljica ni podrobneje odgovorila na njegova nekoliko pokroviteljska zbadanja o izbiranju konkretnih sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice, zato pa je vzela v bran ravnanje Sodišča glede polja proste presoje, ki ga v konkretnih zadevah prepušča nacionalnih pravnim redom oziroma nacionalnim sodnikom. Načelni argumenti in primeri tovrstnih praks, denimo zadeva Handyside proti Združenemu kraljestvu iz »davnega« leta 1976, v kateri je Sodišče presodilo, da britanske oblasti lahko prepovedo prodajo sporne knjige, ki se je sicer že prej lahko prosto tržila na Danskem, saj lahko o zahtevani stopnji omejitve svobode izražanja za zavarovanje morale najbolje presojajo domača sodišča, so dobro znani in jih tu ni treba ponavljati. Med drugim pa Lady Justice Arden vsaj posredno vendarle razmišlja tudi o koristih, ki jih za britanski pravni red (in predvsem vice versa) lahko ima čezmejna uporaba Evropske konvencije o človekovih pravicah:
»Poleg tega pa nam sistem Konvencije daje legitimen interes za vpogled v ravnanje drugih držav v Evropi z njihovimi državljani, kar je močnejši položaj, kot pa bi ga lahko dosegli zgolj na politični ravni. Strasbourško sodišče lahko privede do zavidanja vrednih sprememb in dviganja standardov po celotni Evropi. Po mojih izkušnjah se njegov vpliv širi daleč onkraj obal Evrope. Kot stvari stojijo, imamo priložnost, da vplivamo na in prispevamo k njegovi sodni praksi. Če bi odpovedali Konvencijo, bi bili mali Angleži namesto potencialni svetovni voditelji na področji človekovih pravic.«
Morda pa bo ta argument dosegel tudi Lorda Hoffmanna.
