Nikomur ni več hudo spraviti ljudi, ki trdo delajo, na cesto, njihove družine na rob socialne stiske, otroke v revščino, zdrave v bolezen.
Človek vedno najde kar išče;
dobro ali zlo, težave ali rešitve.
John Marks Templeton
Pravičnega bogastva ni in ga ne more biti.
Anton Pavlovič Čehov
Revščini manjka veliko, lakomnosti vse.
Latinski pregovor
Čeprav se je kriza napovedovala, je bila tam daleč, tako kot potresi, za katere slišiš dan za dnem. Ker so tako kot ujme, poplave, socialni nemiri in neredi, lakota in nesreče, ki pustošijo na različnih koncih sveta. Dotaknejo se nas, prepoznamo kraj, vidimo ljudi, ki so nam blizu in se zavemo, da bi lahko bili na njihovem mestu. Čeprav se je ob napovedih konec minulega in ob vstopu v novo, veliko govorilo o 10.000, če ne kar 100.000 ljudeh brez službe v letu 2009, smo bili večni optimisti in si rekli; morda pa le ne, vse ne more tako propasti.
Če želiš spoznati revščino in bedo, hudo trpljenje in posledice brezposelnosti, se ne smeš družiti s tistimi, ki imajo hišo, stanovanje, vikend, avto, službo in družino. Ne smeš na gledališke predstave, družabne dogodke v Cankarjev dom, na kongrese in seminarje. Tam ni najti veliko takih. Vsi so lepo oblečeni, nosijo ure, nakit in očala bolj ali manj znanih proizvajalcev, znanje si še vedno bogatijo doma in v tujini.
Sama se že leta ukvarjam z ljudmi na robu preživetja, tistimi, ki jih je nasilje sočloveka prignalo na rob obupa, žalosti, v brezposelnost, v številne telesne in duševne bolezni. Ko prebiraš njihova pisma, ko jih vidiš in se z njimi pogovarjaš, so trenutki, ko ne veš kaj bi jim rekel. Sprašuješ se kako sploh živijo, kako jim je, ko venomer prosijo za socialno podporo, ko njihovim otrokom iščeš rešitve za vsaj deset dni počitnic na morju, ko znova in znova ponavljaš: saj se bo uredilo.
Čeravno vladne napovedi prihajajo v svežnjih in jih ljudje čakajo kot dež v puščavi, ker naj bi prinesle čudeže, veš, da si precej nemočen. Da je marsikje tlelo in skoraj gorelo že leta, da so bile firme na »umetnem dihanju in na aparaturah«, a je še nekako šlo. Sedaj pa pride kot potres, ki razblini zadnje upanje, ker je rušilni.
In vendar je za vsem; za naložbami, prestrukturiranjem, krediti, širitvijo, megalomanijo - človek. Včasih eden, ponavadi mnogi. Glavni so celo tisti, ki naj bi jih kontrolirali. Kje so vrednote teh ljudi, se sprašuješ. Onemiš ob novici, da je bila odklopljena elektrika in bi devetdeset ton mesa lahko povsem propadlo, da so ga dobili mnogi več deset kilogramov, vendar ne zmrznjenega, pač pa takega, ki zdrži le kak dan. Zdi se, da je to tako kot bi nekomu, ki je prišel iz taborišča in ne sme naenkrat pojesti preveč hrane, na mizo zložil vse, on pa ne bi vedel kaj narediti. Pustiti ali jesti, živeti ali umreti?
Ne moreš verjeti, da so bile police dobrodelnih organizacij prazne, ko pa se ponekod v smetnjakih znajde toliko hrane, da bi rešila mnoge. Sedaj se polnijo.
Ko se bližajo prazniki, se ti še vedno zdi, da ljudje živijo dobro, da kupujejo, pečejo, se obdarujejo. Mnogi odhajajo na morje, drugi v hribe. Ponekod je še celo zimska smučarska sezona.
Narava je ozelenela, ponudila prostor za delo, ki bo rodilo sadove. Vesela sem obeta številnih javnih del, ki bi ljudi zaposlila in jim omogočila golo preživetje. Kakršnokoli že, a vendar. Čeprav si človek tako želi brezdelja, zlasti, če je več dni zapored poln obveznosti, je brezdelje, ki je posledica izgube službe, žalostno, turobno in nesrečno, še zlasti, če nisi sam in nisi navajen prositi. Hoditi po kilogram moke in sladkorja ter liter olja.
Razmišljam o osnovnošolski mladini, ki je v neki mestni šoli žalila sošolca, ki je imel majico – pomislite – zgolj ponaredek. Vsi z originali in takoj so ga prepoznali. Zakaj jim ne bi dali uniform, da bi bili vsaj tam enaki? Vsi naj bi bili enakopravni, pa že zgodaj niso.
V prvem razredu nove devetletke je učiteljica, sicer z lepim namenom, vsak petek dala enemu izmed otrok domov maskoto – medvedka. V ponedeljek ga je vrnil, skupaj z zvezkom, v katerem je bilo zapisano kaj vse je ta medvedek čez vikend »delal, doživel, videl, slišal, …«. Deklica, ki jo poznam, je mamo milo prosila, naj gredo nakupovat, naj se kam odpeljejo, naj naredi pohan zrezek, naj, naj, …
Pomislite nanjo, ki se je bala, da bi morala zapisati, da je medvedek sedel v majhni garsonjeri, kje se gnetejo štirje, da ni bil na vikendu, da ni smučal ali plaval, da se ni vozil z avtom, ker ga nimajo, … Kako otroku razložiti, da je morda medvedek bolj srečen pri ljudeh, ki spoštujejo vrednote skromnosti in prijaznosti ter ljubezni, kot tam kjer vlada rivalstvo, izobilje, hinavščina, skopost, nevoščljivost in še kaj. Uboga mamica je z zadnjimi evri cel vikend razveseljevala otroka in mu celo rekla: »Veš, napisali bova celo več kot smo doživeli, saj ni greh, da malo pretiravamo.« In otrok je zažarel ter mamici prišepnil: »Nič hudega če malo laževa, ne bi bila rada revna.«
Morda bi ob takih »obdaritvah« otrok z medvedki, ki živijo z družinami, morala slediti navodila, da ni pomembno kam vse bo medvedek odpotoval čez vikend, pač pa koliko je ljubezni, prijaznosti in topline v naših družinah. Kaj vse bo slišal, kaj ga bo deklica s starši naučila, … Zamislila sem si tudi družino, kjer vlada nasilje, kjer v nočnih urah vsak vikend doživijo obisk policije, urgenco, varno hišo, …
Resnično je veliko vrednot, ki bi se jih splačalo ceniti in spoštovati, gojiti od malega, dan za dnem ljudi nanje spominjati. Nagraditi tiste, ki živijo, tako kot bi večina morala.
Spominjam se tudi pripovedi o družini, ki nikoli ni gledala televizije, ki je tudi ni imela. Pa ne zaradi revščine, pač pa zaradi prepričanja staršev, ki so kot izobraženi in zelo znani, trdili, da poneumlja in škodi, da je potrebno brati, se pogovarjati, otroke učiti, … Prav tako je učiteljica naročila otrokom naj napišejo katera je bila njihova najljubša TV oddaja minulega tedna, kaj vse so gledali in o čem so se pogovarjali. Deklica je zapisala, da doma ni televizije in to tudi obrazložila. Naloga je visela na šolski oglasni deski kot ena boljših, poučna in vredna posnemanja.
Ne moremo biti enaki in prav je, da smo si različni. In vendar nas mnogo stvari lahko druži, zlasti v časih, ko prihaja kriza vrednot, ki je posledica marsičesa; zavoženega, pozabljenega, uničenega. Celo po kapi, če ni usodna, si mnogi opomorejo. Zakaj se ne bi iz te krize nečesa naučili? Da smo tu, na tem enem in edinem svetu, ki ga poznamo, kot na kratkem obisku. Ničesar ne bomo odnesli, ne vemo kdaj bomo odšli, zato je vse, kar imamo, današnji dan. Poskušajmo vsaj z dobroto do soljudi, s solidarnostjo in razumevanjem. Naj bodo moralne vrednote ogledalo vsakega od nas in družbe kot celote, vključujoč medije, ki lahko naredijo ogromno.
Mnogi s svojimi ravnanji dan za dnem prizadenejo sočloveka, uničujejo delavna mesta, izvajajo mobing in uničujejo vse kar je lepega in dobrega v nas.
Živeti in delati moramo tako, da bo lahko tisto, kar prihaja k nam kot seme, prešlo v dar zanamcem kot cvet, in da jim bo tisto kar prihaja k nam kot cvet, obrodilo sadež, tako razumemo napredek.
Henry Wardbeecher
Akcija in reakcija, vzpon in padec, preizkus in napaka, nato pa sprememba – to je ritem našega življenja. Iz prevelikega samozaupanja strah, iz strahu bolj jasen pogled. In iz upa napredek.
Bruce Barto
