<i>Občudujemo talent,<br />pogum, dobroto,<br />velike naloge in velike preizkušnje,<br />spoštujemo pa samo denar.</i><br /> Becquet<br /><br />Osumljeni v dežurni službi podaja generalije in na vprašanje ali je bil že kdaj obsojen, kategorično odgovori: »Še ne.« V trenutku vznemiri dežurnega tožilca, ki pa še nima pravice postavljati vprašanj. Strojepiska odgovor vpiše v ustrezno rubriko, nakar sodnik nadaljuje: »Tu imam podatek, da ste že bili v kazenskem postopku in tudi obsojeni; štiri mesece zapora na preizkusno dobo dveh let.«<br />»Da, to je res, vendar nisem bil obsojen. To je pogojna,« pri svojemu vztraja obdolženi.<br />»Torej, pogojna za vas ni obsodba?« nadaljuje sodnik.<br />Obdolženi ga skuša prepričati, da takrat ni bil kriv, pa so mu izrekli tisto, kakor ji pravimo, pogojno. Ni se pritožil, ker si je mislil, da je in ni kaznovan.<br /><br />Razmišljam: ali bi se odpovedal pravici do pritožbe tudi, če bi mu sodišče izreklo visoko denarno kazen? Po pravnomočnosti bi grozila izvršba.<br /><br />Pa si poglejmo kakšno paralelo lahko potegnemo med denarnimi in pogojnimi kazenskimi sankcijami. Kdaj izrekati prve in kdaj druge, zakaj denarne in zakaj pogojne, katere so primerne in za koga, kaj prinašajo prve in druge, ter komu? <br /><br />Številna vprašanja, mnoge dileme, še kako pomembne v času, ko lahko nesporno ugotovimo, da so izreki pogojnih obsodb, kadar ne gre za zaporne kazni, tako pogosti, da so denarne kazni skoraj primerljive z belimi vranami.<br /><br />Zakonodaja je uvedla tudi kaznovalne naloge, vse z dobrim in plemenitim namenom ter ciljem skrajšanja postopka. Če je podana zadostna utemeljenost suma za storitev očitanega dejanja, če je torej moč vložiti neposredni obtožni akt, zakaj ne bi skrajšali poti, jih prihranili obdolžencu in pričam, ter v kaznovalnem nalogu predlagali primerno kaznovanje? Praksa je torej začela slediti novim ciljem teorije. A, kakšni so bili predlogi na kaznovanje? Izšlo se je, če so tožilci predlagali pogojne obsodbe z milo zagroženo kaznijo in primerno preizkusno dobo, Bog ne daj denarno kaznijo. <br /><br />Tudi, če so se obdolženci počutili krive, če jim je kazalo slabo, so začeli računati, da bo pot kazenskega postopka do dokazanega dejanja, torej do pravnomočne sodbe še dolga in je upati tudi na zmago. Bodisi zaradi <i>in dubia pro rea</i>, poteka časa in še kakšnih srečnih okoliščin, ki bi jih veljalo upoštevati kot olajševalne in čez čas doseči boljši »izplen« kot, če bi kar podpisali prevzem, počakali na pravnomočnost in celo plačali.<br /><br />V praksi se je nekoliko bolje obnesla ena izmed dveh alternativnih metod reševanja kazenskih postopkov, to je odloženi pregon. Poleg poravnave, ki jo vodi tretja oseba, se je prav pri odloženem pregonu tožilca veljalo potruditi vsaj za plemenite cilje, plačilo v dobrodelne namene. Ob povsem dokazanem dejanju se tožilec po vrstnem redu na seznamu dobrodelnih organizacij odloča za različno visoke zneske, primerne tako teži dejanja kot tudi okoliščinam na strani obdolženega. Tako lahko ugotovimo, da so tožilstva v minulih letih prispevala izjemno visoke zneske, namenjene javnim ustanovam in humanitarnim organizacijam.<br /><br />Po razveljavitvi sodbe, ki je ugodila kaznovalnemu nalogu ali po izpeljanem dokaznem postopku in krivdoreku sodišča, pa izreki denarnih kazni močno upadajo.<br /><br />Zgodovinsko gledano nedvomno velja za eno starejših kazni, vsekakor starejšo od kazni zapora. Stari in srednji vek sta jo poznala kot nadomestilo za smrtno ali telesno kazen. Danes naj bi bila alternativa zaporu, vendar kratkotrajnemu.<br /><br />Sodna praksa ji nikoli ni bila posebej naklonjena, še zlasti ne ob uvedbi novega načina izrekanja v dnevnih zneskih. <br /><br />Ob tem kaj vse je potrebno preveriti generalizirati in individualizirati, lahko dobimo tudi odgovor oziroma vsaj enega izmed možnih in prepričljivih, da je sodnikovo delo zapleteno. Veliko lažje je poseči po pogojni, določiti njeno višino in preizkusno dobo. Ta obdolženca ne udari po žepu. Na nek način je sploh ne občuti, razen, če bi prišlo do recidiva. Zato je več možnosti, da se odpove pravici do pritožbe ali sploh ne pritoži.<br /><br />Če pomislimo, da se proračunska blagajna polni tudi z izrekom denarnih kazni, pa vemo, da je prej prazna kot polna, da je velik efekt prav v tem, da kazen občutiš kot kazen, potem je več kot upravičeno vprašanje: zakaj ni več izrekov, več pritožb tožilcev, več sprememb na višjem sodišču? <br /><br />Včasih dobimo pretresljiv občutek, da se ljudje bojijo storiti prekršek, manj pa kaznivo dejanje. Nekdaj sodniki za prekrške, sedaj okrajni sodniki, nimajo posebnega usmiljenja za storilce, ki bi takoj opozorili, da težko živijo in jim zato ne bi izrekli denarne kazni. Prekršek, kaznovanje policije in sodnika v postopku o prekršku, vedno vsi povezujemo z odpiranjem denarnice.<br /><br />Podobno kot posebni pogoj s povrnitvijo škode ob pogojni obsodbi. In vendar ga mnogi sploh ne jemljejo dovolj resno, morda šele, ko pride do predloga za preklic.<br /><br />Povsem upravičeno se vprašamo kdo lahko še bolj upošteva slabo finančno stanje storilcev kaznivih dejanj, ki niso za zapor, pa se jim izreče pogojna? <br /><br />Če je namen kaznovanja v kurativi in preventivi, bi se nedvomno morali pogosteje odločati prav za denarno kaznovanje.<br /><br />Pri prehodu »meja« naše domovine, navkljub veliki evropski deželi, lahko opazuješ vožnjo ljudi s slovensko registracijo. Splošno znano je, da bo treba plačati in to ne malo, zato marsikdo umakne nogo s plina in se drži pravil. Ali ni to pokazatelj, da nam je še kako škoda evrov, da bi jih po nepotrebnem trošili? Zakaj to torej ne more vplivati na strah pred izvrševanjem kaznivih dejanj doma?<br /><br />Kaznovanje, kakršnokoli že, ima lahko pozitiven efekt zlasti v preprečevanju novih dejanj, če do zaključka postopka pride čimprej, torej čimbliže storitvi dejanja. Oddaljenost koristi samo obdolžencu in mnogo manj žrtvi. Prav nasprotno. Za žrtev ni rešitve, storilec procesa ne jemlje resno, nanj je že skoraj pozabil in ko se je potrebno odločiti za kazen, je vprašanj kakšno, čedalje več.<br /><br />Dilemo katera kazen je hujša, denarna ali pogojna, bi načelno lahko rešili v prid pogojni obsodbi in vendar, če bi naredili anketo med ljudmi, bi se hudo zmotili. Večina bi dejala, da je zanje denarna hujša. Kje sta torej pravo in realnost?<br /><br /><i>Bonis nocet, qui malis parcet. </i>/Dobrim škoduje kdor prizanaša slabim/<br /><br />Generalno – preventivni učinek kaznovanja namreč odvrača potencialne storilce od storitve in s tem zmanjšuje število kaznivih dejanj. <br /><br />Zaradi generalno – preventivnih učinkov kazni je v interesu skupnosti in posameznika, da se protipravna dejanja kaznujejo. To krepi pravno varnost in pravni sistem. Dokler pravno pravilo velja, ga je treba spoštovati. Dosledno spoštovanje veljavnega prava je temeljni pogoj za uveljavitev pravne države.<br /><br />Čeprav je gotovo, da vsebuje vsaka kazen določeno mero povračila, je bil že Platon mnenja, da noben pameten človek ne kaznuje zato, ker je bil storjen zločin, torej, da bi storilcu za zlo povrnil zlo. Rek pa lahko razumemo tudi širše: kazen je upravičena le v primeru, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje in ko je prišlo do prepovedane posledice.<i>Občudujemo talent,<br />pogum, dobroto,<br />velike naloge in velike preizkušnje,<br />spoštujemo pa samo denar.</i><br /> Becquet<br /><br />Osumljeni v dežurni službi podaja generalije in na vprašanje ali je bil že kdaj obsojen, kategorično odgovori: »Še ne.« V trenutku vznemiri dežurnega tožilca, ki pa še nima pravice postavljati vprašanj. Strojepiska odgovor vpiše v ustrezno rubriko, nakar sodnik nadaljuje: »Tu imam podatek, da ste že bili v kazenskem postopku in tudi obsojeni; štiri mesece zapora na preizkusno dobo dveh let.«<br />»Da, to je res, vendar nisem bil obsojen. To je pogojna,« pri svojemu vztraja obdolženi.<br />»Torej, pogojna za vas ni obsodba?« nadaljuje sodnik.<br />Obdolženi ga skuša prepričati, da takrat ni bil kriv, pa so mu izrekli tisto, kakor ji pravimo, pogojno. Ni se pritožil, ker si je mislil, da je in ni kaznovan.<br /><br />Razmišljam: ali bi se odpovedal pravici do pritožbe tudi, če bi mu sodišče izreklo visoko denarno kazen? Po pravnomočnosti bi grozila izvršba.<br /><br />Pa si poglejmo kakšno paralelo lahko potegnemo med denarnimi in pogojnimi kazenskimi sankcijami. Kdaj izrekati prve in kdaj druge, zakaj denarne in zakaj pogojne, katere so primerne in za koga, kaj prinašajo prve in druge, ter komu? <br /><br />Številna vprašanja, mnoge dileme, še kako pomembne v času, ko lahko nesporno ugotovimo, da so izreki pogojnih obsodb, kadar ne gre za zaporne kazni, tako pogosti, da so denarne kazni skoraj primerljive z belimi vranami.<br /><br />Zakonodaja je uvedla tudi kaznovalne naloge, vse z dobrim in plemenitim namenom ter ciljem skrajšanja postopka. Če je podana zadostna utemeljenost suma za storitev očitanega dejanja, če je torej moč vložiti neposredni obtožni akt, zakaj ne bi skrajšali poti, jih prihranili obdolžencu in pričam, ter v kaznovalnem nalogu predlagali primerno kaznovanje? Praksa je torej začela slediti novim ciljem teorije. A, kakšni so bili predlogi na kaznovanje? Izšlo se je, če so tožilci predlagali pogojne obsodbe z milo zagroženo kaznijo in primerno preizkusno dobo, Bog ne daj denarno kaznijo. <br /><br />Tudi, če so se obdolženci počutili krive, če jim je kazalo slabo, so začeli računati, da bo pot kazenskega postopka do dokazanega dejanja, torej do pravnomočne sodbe še dolga in je upati tudi na zmago. Bodisi zaradi <i>in dubia pro rea</i>, poteka časa in še kakšnih srečnih okoliščin, ki bi jih veljalo upoštevati kot olajševalne in čez čas doseči boljši »izplen« kot, če bi kar podpisali prevzem, počakali na pravnomočnost in celo plačali.<br /><br />V praksi se je nekoliko bolje obnesla ena izmed dveh alternativnih metod reševanja kazenskih postopkov, to je odloženi pregon. Poleg poravnave, ki jo vodi tretja oseba, se je prav pri odloženem pregonu tožilca veljalo potruditi vsaj za plemenite cilje, plačilo v dobrodelne namene. Ob povsem dokazanem dejanju se tožilec po vrstnem redu na seznamu dobrodelnih organizacij odloča za različno visoke zneske, primerne tako teži dejanja kot tudi okoliščinam na strani obdolženega. Tako lahko ugotovimo, da so tožilstva v minulih letih prispevala izjemno visoke zneske, namenjene javnim ustanovam in humanitarnim organizacijam.<br /><br />Po razveljavitvi sodbe, ki je ugodila kaznovalnemu nalogu ali po izpeljanem dokaznem postopku in krivdoreku sodišča, pa izreki denarnih kazni močno upadajo.<br /><br />Zgodovinsko gledano nedvomno velja za eno starejših kazni, vsekakor starejšo od kazni zapora. Stari in srednji vek sta jo poznala kot nadomestilo za smrtno ali telesno kazen. Danes naj bi bila alternativa zaporu, vendar kratkotrajnemu.<br /><br />Sodna praksa ji nikoli ni bila posebej naklonjena, še zlasti ne ob uvedbi novega načina izrekanja v dnevnih zneskih. <br /><br />Ob tem kaj vse je potrebno preveriti generalizirati in individualizirati, lahko dobimo tudi odgovor oziroma vsaj enega izmed možnih in prepričljivih, da je sodnikovo delo zapleteno. Veliko lažje je poseči po pogojni, določiti njeno višino in preizkusno dobo. Ta obdolženca ne udari po žepu. Na nek način je sploh ne občuti, razen, če bi prišlo do recidiva. Zato je več možnosti, da se odpove pravici do pritožbe ali sploh ne pritoži.<br /><br />Če pomislimo, da se proračunska blagajna polni tudi z izrekom denarnih kazni, pa vemo, da je prej prazna kot polna, da je velik efekt prav v tem, da kazen občutiš kot kazen, potem je več kot upravičeno vprašanje: zakaj ni več izrekov, več pritožb tožilcev, več sprememb na višjem sodišču? <br /><br />Včasih dobimo pretresljiv občutek, da se ljudje bojijo storiti prekršek, manj pa kaznivo dejanje. Nekdaj sodniki za prekrške, sedaj okrajni sodniki, nimajo posebnega usmiljenja za storilce, ki bi takoj opozorili, da težko živijo in jim zato ne bi izrekli denarne kazni. Prekršek, kaznovanje policije in sodnika v postopku o prekršku, vedno vsi povezujemo z odpiranjem denarnice.<br /><br />Podobno kot posebni pogoj s povrnitvijo škode ob pogojni obsodbi. In vendar ga mnogi sploh ne jemljejo dovolj resno, morda šele, ko pride do predloga za preklic.<br /><br />Povsem upravičeno se vprašamo kdo lahko še bolj upošteva slabo finančno stanje storilcev kaznivih dejanj, ki niso za zapor, pa se jim izreče pogojna? <br /><br />Če je namen kaznovanja v kurativi in preventivi, bi se nedvomno morali pogosteje odločati prav za denarno kaznovanje.<br /><br />Pri prehodu »meja« naše domovine, navkljub veliki evropski deželi, lahko opazuješ vožnjo ljudi s slovensko registracijo. Splošno znano je, da bo treba plačati in to ne malo, zato marsikdo umakne nogo s plina in se drži pravil. Ali ni to pokazatelj, da nam je še kako škoda evrov, da bi jih po nepotrebnem trošili? Zakaj to torej ne more vplivati na strah pred izvrševanjem kaznivih dejanj doma?<br /><br />Kaznovanje, kakršnokoli že, ima lahko pozitiven efekt zlasti v preprečevanju novih dejanj, če do zaključka postopka pride čimprej, torej čimbliže storitvi dejanja. Oddaljenost koristi samo obdolžencu in mnogo manj žrtvi. Prav nasprotno. Za žrtev ni rešitve, storilec procesa ne jemlje resno, nanj je že skoraj pozabil in ko se je potrebno odločiti za kazen, je vprašanj kakšno, čedalje več.<br /><br />Dilemo katera kazen je hujša, denarna ali pogojna, bi načelno lahko rešili v prid pogojni obsodbi in vendar, če bi naredili anketo med ljudmi, bi se hudo zmotili. Večina bi dejala, da je zanje denarna hujša. Kje sta torej pravo in realnost?<br /><br /><i>Bonis nocet, qui malis parcet. </i>/Dobrim škoduje kdor prizanaša slabim/<br /><br />Generalno – preventivni učinek kaznovanja namreč odvrača potencialne storilce od storitve in s tem zmanjšuje število kaznivih dejanj. <br /><br />Zaradi generalno – preventivnih učinkov kazni je v interesu skupnosti in posameznika, da se protipravna dejanja kaznujejo. To krepi pravno varnost in pravni sistem. Dokler pravno pravilo velja, ga je treba spoštovati. Dosledno spoštovanje veljavnega prava je temeljni pogoj za uveljavitev pravne države.<br /><br />Čeprav je gotovo, da vsebuje vsaka kazen določeno mero povračila, je bil že Platon mnenja, da noben pameten človek ne kaznuje zato, ker je bil storjen zločin, torej, da bi storilcu za zlo povrnil zlo. Rek pa lahko razumemo tudi širše: kazen je upravičena le v primeru, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje in ko je prišlo do prepovedane posledice.</BR></BR>
