Odgovor je kot na dlani, skoraj vse trpijo, trpljenje otrok pa je kar težko izmeriti. Kaj narediti, kako zgodbe predstaviti javnosti, kdaj in ali sploh?
Ko nam je hudo in postane bolečina neznosna, bi
najraje nekam odpotovali. Čim dlje, brez namena in
brez cilja, samo da bi potovali, potovali.
Rudi Kerševan
Mesece že buri avstrijsko in tujo, tudi našo javnost, razvpiti primer Fritzl, z zgodbo, ki je pretresla vse, ki so zanjo izvedeli, dala številna vprašanja in premalo odgovorov. Zakaj je ni bilo moč preprečiti, zakaj je trajala tako dolgo, kdo bi moral govoriti in ukrepati, zakaj, zakaj?
Onemeli smo nad njeno razsežnostjo, nad dolžino trajanja, strahotnimi dejanji očeta, ki si tega imena nikakor ne zasluži. Mediji so odkrivali šokantne podrobnosti, prikazovali kraj, kjer se je zločin dogajal, govorili s sosedi, želeli stika z žrtvami. Dan za dnem smo poslušali podrobnosti in javnost jih je želela več in več. Nekega dne smo izvedeli, da so člani družine dobili novo identiteto in se odselili. Primer smo spremljali kot grozljivko in se tiho, s strahom spraševali ali bi se utegnil zgoditi še kje, celo pri nas.
Zločini za štirimi stenami so bili leta in desetletja tabu. Hišni gospodarji in očetje so bili v marsikateri družini strah, avtoriteta in privoščili so si skoraj vse. Žrtve družinskega nasilja so molčale, med njimi tudi mnogi otroci. Z velikimi in težkimi skrivnostmi, občutki strahu, manjvrednosti, uničenimi telesi in dušami, so mnogi odhajali v nov svet in tudi vanj prinašali prestalo gorje. Postali so ponovno žrtve ali celo storilci. Kot taki so vstopili v svet novih žrtev, prinašali gorje, bolečino in z njo živeli ter celo umrli. Mnogi zaradi strahu, celo nevednosti, tabuiziranja teh tem nikoli niso spregovorili. Če so, je bilo marsikdaj prepozno.
Pa se je vse spremenilo. Ne čez noč. Rabili smo leta in desetletja, da smo tu, kjer lahko rečemo, da je narejenih ogromno korakov k prepoznavanju, torej odkrivanju nasilja in zlorab, pregonu storilcev in pomoči žrtvam.
Seveda pa se ob vsakem novem primeru odkrite zlorabe postavi veliko vprašanj. Zakaj se je zgodila in dogajala, kako, da ni nihče nič vedel, predvsem pa, kakšne posledice bo prinesla žrtvi. Pogosto gre za otroke, ki se jim je nasilje vseh vrst dogajalo v domačem okolju, kjer bi morali biti najbolj varni in zaščiteni s strani staršev, zato je vprašanj in ostrih kritik vse več. Zadeve dobijo v raziskavo ustrezne institucije, ki jim sledijo organi pregona in sojenja, v določenih primerih pa vlada tudi zanimanje javnosti, da bi izvedela kaj se pravzaprav dogaja v naši ljubi domovini. Smo res tako podobni krvavim, mučnim, grozljivim dogodkom tujine? To je čas, ko mnogi strokovnjaki vseh vrst, poklicev, pristojnosti, razmišljajo o poteh reševanja, tako teh kot tudi drugih zadev.
Vedno znova se postavlja vprašanje kam umestiti interes javnosti do informacij o dogodkih za štirimi stenami. Kazenska zakonodaja je za taka dejanja predpisala tajna sojenja. Ne zaradi storilcev, ki bi jih včasih milo rečeno kar radi izpostavili, da bi se vedelo kdo so in česa so sposobni, pač pa strogo in dosledno zaradi žrtev. Trpele so nasilje, uničeno je njihovo življenje, za nekatere za vselej in zato jim ga nikakor ne sme otežiti še kazenski postopek. Ta poteka za strogo zaprtimi vrati sodišč, kršitev tajnosti je od 1.11.2008 celo samostojno kaznivo dejanje, pa ne le, če se pove ime storilca ali žrtve, pač pa tudi, če jo je moč glede na druge okoliščine prepoznati.
Ker so mediji v preteklosti naredili veliko dobrega, da se o tem govori, da nasilje ni več tabu tema, da zlorabe prepoznamo, prijavljamo in preganjamo, je prav, da sedaj sledijo svojemu poslanstvu in brez izjeme, tudi takrat, ko bi tako radi govorili, pisali, poročali, spoštujejo zasebnost žrtve, še zlasti, če je ta otrok. Odrasli se lahko prostovoljno odločajo in tudi kot žrtve javno spregovorijo, na otroke pa moramo paziti vsi.
Veliko je bilo v preteklosti govora tudi o seznamih obsojencev za tovrstna dejanja, torej tista kazniva dejanja, ki prizadenejo spolnost otrok. Zakonodaja je sprejela rešitev »neizbrisa« iz kazenske evidence zanje in možnost uporabe pod strogimi pogoji, a le za institucije in društva, kjer bi se nekoč obsojeni storilci spolnih zlorab radi zaposlili. Tam jim nedvomno ni mesta, ker jim ni moč nikoli zaupati, da dejanja ne bi ponovili.
Seveda so bile ideje o teh seznamih in njihovih objavah zelo različne, tudi take, da bi morali biti javno objavljeni, da bi morali biti ljudje seznanjeni o tem kje živijo, kam se preselijo, kdaj pridejo iz zapora in kam gredo. Prevladala je modrost, da s tem ne prizadenemo le njih, pač pa tudi vse njihove sorodnike; ne samo žrtve, tudi tiste, ki jih na storilce veže krvno sorodstvo, znanstvo, prijateljstvo, družba, … Kot, da so krivi, da se jim je rodil tak brat, da je to njihov dedek ali oče, da so z njim bili nekdaj v službi.
Zakaj izpostavljati žrtve dodatnim pritiskom, zakaj iskati njihove fotografije, hiše, poizvedovati s kom se družijo in kaj so mu rekli. Naj to opravi policija, tožilstvo, sodišče, naj storilce teh zločinov roka pravice pripelje k primerni kazni.
Prav varovanje žrtev bo naša največja pomoč. Ne le njim, tudi drugim, da si bodo upale stopiti na plan, ne da bi jih iskali in o njih pisali, ker se jim je to, kar se ne bi smelo, dogajalo. Ker jim je nekdo uničil sanje otroštva, ker jih je oropal za čustva, ker jim je prizadejal bolečino.
Zato je pravica o obveščenosti javnosti absolutno podrejena pravicam otrok, ki jih moramo dosledno spoštovati, varovati. Če jih niso najbližji, lahko pomagajo institucije, ki so za to usposobljene. Vsak naj opravi svoje delo.
Seveda lahko ob tem mediji ponovno in še mnogo bolj osveščajo javnost, da to ni več tabu, da se o tem govori, primere pa predstavljajo tako zelo obzirno, da bodo ob tem lahko žrtve mirno živele in preživele.
Naša domovina je majhna, v takih primerih še manjša, nimaš se kam skriti, kam oditi, kako spremeniti svoj obraz, ime, dom, …
Zato ob vsem obsojanju teh dejanj in odločnem NE nasilju in ničelni toleranci do teh pojavov, intenzivno mislimo na žrtve. Vsak od nas naj stori zanje kakšno dobro delo. Nekateri jim lahko pomagajo neposredno, drugi s tem, da jih ne iščejo, da bi vsi videli njihov obraz in trpljenje na njem.
Nikomur ni mar za jok tujega
otroka, samo če se njegov smeje.
Angleški pregovor
Le koga spoštujejo,
kadar je v nesreči.
Hindujski /Indija/
