So ptički, ki ujeti sedijo v kletki,
pa vendar pojejo.
Bil si veselo žvižgajoči ptič,
sedaj pa sediš tu z zlomljeno perutjo.
Vse je zavoženo, vse je temno
kot v najtemnejši noči.
Ne veš več, če bi še sploh rad živel.
Toda tvoj duh je močnejši od telesa.
Ponovno prižge luč, mogoče le drobno lučko.
Toda vseeno zopet nekaj vidiš.
In potem so tu prijatelji, ki te sprijaznijo z življenjem.
Tvoja žena, tvoji otroci, tvoji bližnji:
vsi potrebujejo tebe in tvoj smeh,
tvojo prisotnost in tvojo naklonjenost.
Vedno obstaja pot. V vsaki zvezdi je toliko svetlobe,
v vsaki noči je toliko zvezd,
da bomo našli pot – četudi je čista tema –
in da lahko postanemo pot za tiste,
ki ne vidijo več.
Phil Bosmans
19. januarja je bilo rečeno, da je to najbolj depresiven dan v tem letu. O tem so poročala številna sredstva javnega obveščanja in še sreča, da sem za to »zaznamovanost« izvedela šele zvečer. So me pa zato pretresla številna pisma ljudi, ki jih je ponedeljkova pošta prinesla na Beli obroč. Sedla sem in se poglobila vanje ter pričela razmišljati. Kaj je z nami, kam to vodi in kje so poti do rešitve?
Vsak dan govorimo o odpuščanjih, mnogi pa, ki imajo službo, so celo žrtve šikaniranja. Kot bi se delodajalcem in marsikateremu šefu zazdelo, da so časi tako hudi, da si nihče ne upa ostati brez službe in bo potrpel marsikaj; tudi neprestano nadziranje, iskanje napak, klicanje na odgovornost. O tem mi piše marsikatero dekle, oglasil pa se je tudi že kak moški. Je lahko pravi nasvet v prijavi novega kaznivega dejanja, ki ga je prinesel Kazenski zakonik iz novembra minulega leta?
Odgovarjajo, da si ne upajo, da imajo kredit, otroke, da je služba, tista, ki jo morajo zadržati. Premišljujem ali je bilo vedno tako, pa so ljudje molčali ali je sedaj drugače? Težko je narediti primerjavo in vendar. Slabi časi, negotovost, krizne situacije in velika ponudba delovne sile naredijo svoje. Odpove celo zaščita, sindikat, boj za človekove pravice, vse je podrejeno enemu samemu cilju; živeti in delati za vsako ceno, tudi za ceno zdravja.
Piše mlado dekle, ki se je že odselilo od doma, opozarja na svojega mlajšega bratca, ki ga nihče ne zaščiti. Redko se zgodi, da mladina sploh opazi krivice doma potem, ko odide. Prosi in roti, da je treba bratcu še pravočasno pomagati, da bi se moral zganiti center za socialno delo. Obljubljajo, da se bodo. Sprašujem se ali bodo sploh lahko kos vsem tem kriznim situacijam, ki pestijo mlado in staro, še zdrave in že bolne, zaposlene in tiste brez služb.
V naslednjem pismu je silno depresivna zgodba ženske, ki ji je življenje vzelo že vse; moža in bližnje sorodnike, ostala ji je šolajoča se hči, ki se težko prebija. Nasilje pokojnega je bilo tu in tam tako boleče, da je bila njegova smrt celo rešitev. Bolezen napreduje, osamljenost boli. S čim naj jo šola? Jo bo sploh kdaj razumela, da se ga ni prej rešila in jima omogočila dom, ki ga imajo drugi otroci in bi si ga tudi onidve zaslužili? Tu in tam zapiše, da bi najraje vzela kakšno tableto preveč. Pa ne le eno.
Okorna pisava gospe, ki izdaja njeno visoko starost in hudo preganjavico. Je bila sploh žrtev ali je le bolezen naredila svoje? Vsi jo preganjajo, ji škodujejo, zalezujejo, zastrupljajo. Sprašujem se kako ji povedati resnico in ali jo bo ovito v celofan, sploh dobro razumela. Obširno pišem tudi centru za socialno delo.
Zamislim se ob vseh teh ljudeh, brez službe; na socialnih podporah, otroških dodatkih in invalidninah, pa tudi delu na črno ali sivi ekonomiji, kot ji radi rečemo. Premišljujem od kje njihovim otrokom denar za mamila, v katera pogosto zaidejo, koliko časa sploh lahko zdržijo s tatvinami doma, brez ropov, izsiljevanj in vlomov v tuje avtomobile in hiše? Kako lahko ljudje živijo z dvesto ali tristo evri v stanovanjih, ki jih še imajo, a je pogosto elektrika pred odklopom, dolgovi pa vse večji? Napotujem jih tudi na Rdeči križ in Karitas, da bi jim dali zavitke hrane, kar tudi storijo in plačali kakšno položnico. Pomagamo jim, a so pomoči kot obliž. Prime, se prilepi, a čez čas ga moraš zamenjati ali sam zgine z mesta, ki pa je še vedno rana ali brazgotina. Je bilo tudi prej toliko nestrpnosti med ljudmi, toliko nerazumevanja in hitrih reakcij ali svoje naredita tudi revščina in kriza?
Če premišljujem o poteh reševanja, jih vidim le v skupni pomoči vseh služb, v sanaciji situacije, spremembah nasilnikov, delu za žrtve, reševanju otrok, da ne bi nekoč postali podobnim svojim staršem. Prav to je tista najhujša bojazen, da bo nasilje ostalo in iz žrtev naredilo krvnike, ki bodo nekoč segli po orožju ali orodju in smrtno ranili svoje starše, ki niso bili ravno dobrotniki. Toliko mladih, ki jih vidimo kot zločince po umoru v trenutku, ko so za zapahi, pregledajo izvedenci psihiatri in izvemo za silne travme, hude more, zlo otroštva in zaznamovanost. Ne prinesejo jim sicer neprištevnosti in kazen je neizbežna a, kje so bile službe, ko so odraščali v krogu nasilja, ko so jim starši puščali sledove palic in rok na telesih, ko ni bilo nikogar, ki bi jih učil biti ljubljen, varovan in srečen?
Kako rešiti nove generacije, da se ne bodo že v mladosti zapile, zadrogirale, najedle antidepresivov, začele hirati in padle v anoreksijo ali bulimijo, …? Vse to so problemi družbe, ki jim ni moč uiti, ki prihajajo iz številnih pisem in ki jih skrivajo iz dneva v dan debelejši sodni spisi, ovitki spisov na socialni, zdravniške kartoteke in tiste v dispanzerjih za zdravljenje odvisnosti vseh vrst. Za en mobitel, napol prazno denarnico, jakno ali superge so kdaj pripravljeni skoraj ubijati, saj bi to morali prodati za gram heroina.
Ali ni škoda vse te naše mladine, ki ji nasilje ponujajo celo ekrani, ki ga iščejo v virtualnem svetu in v številnih igricah, ki jih vodijo v še eno od odvisnosti; internetno ali celo hazarderstvo? Iščemo poti reševanja, se povezujemo z institucijami, veselim se vsake spremembe na bolje in vsakogar, ki je pripravljen stopiti v bran nemočnim, šibkim, zlorabljenim, žrtvam nasilja in lastne usodne zaznamovanosti.
Veselim se, da ljudje ne vidijo le številk in spisov, pač pa njihovo vsebino, in so zanjo pripravljeni narediti celo nekaj več, čeprav je to izven delovnega časa in brezplačno. Rešujejo nas ljudje, ki jim je mar za sočloveka, prostovoljci, člani nevladnih organizacij, pa tudi vseh uradnih institucij, ki iz dneva v dan bolj spoznavajo, da je POT. Pot rešitve za vse, ki so morda sedaj zelo globoko in jih je potrebno slišati in videti. Da bi le zmogli.
Če bi človek lahko izkričal svojo
bolečino, bi nastala reka ostrih rezil,
da bi ob njenem izlivu bučalo in krvavelo
morje.
Rudi Kerševan
