Ne, sveče se na zid ne da pritrditi zgolj z risalnimi žebljički. Prav tako tudi ne uspe, če bi z vžigalico poskusili staliti del voska vzdolž sveče in jo na tak način »prilepiti« ob zid. Seveda, rešitev je ena od onih, ko je treba razmišljati, kot bi rekli naši britanski kolegi, zunaj škatlice (out of the box), oziroma v tem primeru raje kar o škatlici. Vžigalice stresemo iz škatlice, z risalnimi žebljički ob steno pritrdimo prazno škatlico in nato majhno svečo prižgano položimo v škatlico.
V bistvu sem vam predstavil posebno, poslovenjeno različico tako imenovanega Dunckerjevega problema sveče. V izvirniku so vžigalice v tisti stari obliki »škatlice« na pregib (book of matches), risalni žebljički pa pridejo v svoji škatli, a to pri nas nemara ne gre najlažje zapisati – vžigalice so vedno v škatlici, risalnih žebljičkov pa, če nam jih tako ali tako ne izmakne kakšno maloštevilno, a dobro organizirano tajno društvo, nemara tudi ne povezujemo s posebno uporabnimi škatlicami. No, pa je za vsak slučaj še sveča postala majhna.
A poanta kolumne vendarle ni zgolj postavljanje ugank. (Čeprav se tudi teh ne manjka: Kaj boste recimo storili, če vas sredi popoldanskega dremeža zbudi zvonec, pred vrati pa stoji Bill Gates, ki v napeti praktični igri s svojimi bogatimi prijatelji nujno potrebuje leseno desko približnih dimenzij 1 m krat 2 m in vam zanjo ponuja 20.000 evrov?)
Poanta Dunckerjevega izvirnega testa je bila, da bomo ljudje tudi v takih kreativnih izzivih določenim predmetom pripisali specifičen namen in jih preprosto ne bomo mogli videti v drugačni kot njihovi običajni vlogi – če je škatlica namenjena temu, da hrani vžigalice, je dolgo ne bomo videli kot predmet, ki bi ga lahko samostojno uporabili pri reševanju opisanega problema. Če so udeleženci eksperimenta prejeli isto nalogo, le da je bila škatla dana na mizo ločeno (in torej ne zgolj kot sredstvo za hranjenje vžigalic oziroma žebljičkov), so izziv uspešno rešili veliko hitreje.
A test ni zanimiv zgolj sam po sebi, temveč tudi zaradi nadgradnje, ki jo je pred pol stoletja razvil Glucksberg, pred kratkim pa spet populariziral Dan Pink. Če isti izziv postavimo dvema skupinama, le da eni poleg splošnega navodila damo še finančno spodbudo – da bodo najhitrejši reševalci naloge prejeli manjšo finančno nagrado, sploh prvi med vsemi pa zajeten kupček denarja – bodo rezultati zelo različni glede na to, kako jim bomo prikazali predmete: v »enostavni« različici problema, v kateri je škatla na mizi postavljena ločeno, bo skupina s finančno spodbudo bistveno hitrejša; v »zapleteni« različici, ki zahteva kognitivni preskok, s katerim škatlico sploh prepoznamo kot možni samostojni sestavni del rešitve, pa bo skupina s finančno spodbudo pri iskanju rešitve občutno počasnejša od skupine, ki to počne zgolj zaradi zabave.
Kar je, če dobro pomislimo in kot je v zadnjih letih s pridom izrabil že omenjeni Dan Pink (tu je recimo njegov nastop na TED), res zanimivo spoznanje, ki se bije z marsikatero modrostjo poslovnega sveta, po kateri lahko podjetje svoje zaposlene spodbode k učinkovitejšemu delu z obljubo finančnih nagrad za uspešnost: takšna spodbuda bo delovala samo pri kognitivno enostavnih, premočrtnih delovnih nalogah, saj bo prav finančna spodbuda zelo zožila in izostrila pozornost delavcev; čim bodo delovne naloge zahtevale kreativno, lateralno razmišljanje in iskanje rešitev, pa bo pritisk obljubljene finančne spodbude bolj škodil kot koristil.
Seveda pa tudi takale kratka kolumna ne bi bila povsem korektna, če bi se ustavil zgolj pri povzemanju teorij na sorodnih področjih, ne da bi si za konec postavil tudi kako vprašanje o njenem sporočilu za svet prava in pravnega izobraževanja. Je njeno spoznanje uporabno tudi za nas, za vas in zame? Gotovo je, vsaj v običajnem primeru, ko sami iščemo kreativne rešitve, pa nemara tudi v klasičnem smislu poslovnih praks. Če ste posebej optimistični, pa lahko razmišljate tudi o njegovi morebitni uporabi na bolj spolzkih terenih pravnega udejstvovanja. Bi morda morali ponovno razmisliti o načinih za stimulacijo hitrejšega dela sodišč?
Na doseganje (ali preseganje) norme vezati finančno plačilo dela sodnikov bi tako nemara učinkovalo, če bi sodniško delo šteli za zelo enostavni proces premočrtnega pravnega silogizma, ne pa, če bi od njih pričakovali zahtevnejše miselne procese iskanja pravih rešitev. Si drznemo ugibati, v katero kategorijo bi sodniško delo kazalo uvrstiti? Najbolj (pre)drzni študenti bi podobno lahko utemeljevali, da je stimulacija študija z obljubo boljše ocene za boljše znanje nekakšna posredna finančna stimulacija, ki jih pri študiju hromi in lahko dobro učinkuje le v primeru, da študij razumemo kot brezumno učenje na pamet debelih knjig, ne pa, če želimo prek študija vzgajati misleče študente, ki bi morali k študiju iskreno pristopati brez hromeče nevarnosti izpitne ocene. Če nič drugega, bi taki drzni študenti spoznali vsaj kako novo življenjsko modrost: recimo, da poskusiti (praviloma) ni greh.
