Kolesje politike, slavnih imen različnih področij, se pač zavrti; nekdo je zgoraj, drugi spodaj in celo prav je tako, kajti tudi pomembneži so le in samo ljudje; nič več in nič manj kot le to.
Človek nenehno dokazuje, da je genialno bitje,
bitje neskončnih možnosti. Zamisel, da
bi uredil svet tako,
da bi bil brez
prihodnosti, mu bo, kot je videti, uspela.
Rudi Kerševan
Na travniku ob potoku sta se srečala polž in kobilica. »Pozdravljen, prijatelj! Kam pa lezeš tako počasi? Prav daleč ne boš prišel!«
»Tudi počasi se daleč pride!« je modroval polž.
»Eh, ne delaj se pametnega! Raje mene poglej!«
Da bi mu pokazala, kaj zmore, je močno odskočila. A joj, joj, nesreča nikoli ne počiva! Skočila je predaleč in padla v potok. V trenutku je po njej šavsnila riba. Polž pa si je mislil: »Prevzetnost te je pogubila!«
Iz knjige Najlepše basni z vsega sveta
Basen, ki uči, opominja in svari, da se vedno ni pametno hvaliti, sploh pa ne podcenjevati drugih, kajti hitro lahko pademo na lastnem izpitu. Ste v prevzetni kobilici celo koga prepoznali?
Mnogo jih je, ki napredujejo in se tako spremenijo, da jih celo lastna mati ne bi več prepoznala. Zdaj so nekaj in nekdo, treba se je primerno obnašati, si mislijo.
Pravijo, da bi morali vsakemu dati kdaj moč vladanja, seveda časovno omejeno, da bi ga spoznali. Lahko se je veseliti moči in norčevati iz šibkejših in manj uspešnih, a tudi ti dragi človek, nisi večen. In prav tako ne boš večno tam »zgoraj«.
Zgodba bi se namreč povsem lahko dogajala celo v politiki, ko marsikomu naenkrat zrastejo peruti, ker je na oblasti, a ... tudi do sprememb ne vodi vedno dolga pot. Treba se je izkazati, narediti to, kar si obljubljal in zaradi česar si grajal svoje nasprotnike, jim zniževal točke uspešnosti in priljubljenosti. Sedaj, ko si na vrsti, da obljube izpolniš, pa je seveda povsem drugače. Ljudje ne verjamejo več praznim besedam in kaj hitro ugotovijo kdo jih vleče za nos. Včasih sicer res malo prepozno, a ... vendar. Barometri priljubljenosti posameznikov ali političnih strank, so in niso pokazatelji dejanskega stanja, saj je vedno vprašanje kako do njih pridemo. Kdo, na kakšnem vzorcu, kdaj, pa še kaj bi našli.
In vendar velja stara modrost, da se včasih prazno klasje dviga visoko, visoko, a ... rahel vetrič ga v trenutku osuje. In kaj ostane? Skoraj nič.
Ljudje pogosto mislijo, da jih obleka, hiša in avto, naredijo pomembne. Zato gradijo v nadstropja, čeprav bodo otroci odšli in bo večstometrska kvadratura absolutno potratna. Balkoni nimajo več navadnih ograj, pač pa premnoge spominjajo kar na Benetke, v garažah je prostora za več limuzin, vrtni raj ima poleg vodometa in cvetličnih gajev še vsaj haciendo, da o vrtnarju, ki prihaja in vse ureja, sploh ne govorimo. Avtomobili prestižnega razreda, jahta, številni športni rekviziti,pa savna, lastni fitness, pa bazen in še kaj. Ne kupujejo v običajnih trgovinah, pač pa dragih butikih, predvsem v tujini. Le tam je zares dovolj dobro, unikatno in statusu primerno.
Taki ljudje pogosto ne vidijo revnih, prizadetih in niti ne povsem običajnih, ne poznajo stisk njihovega vsakdana in borbe za osnovno preživetje. Zdi se jim, da so osvojili pamet in moč vsega sveta, da jim položaj daje nedotakljivost, bogastvo pa to, da nekdo in nekaj več. Do prvega padca, streznitve, ki bi ji lahko rekli tudi padec »kobilice« v potok. Pa naj še kdo reče, da ljudje nismo podobni živalim. Žal pogosto tistim, ki nimajo prav lepih lastnosti. A, ne vsi.
Kako lepo je videti in spoznati ljudi, ki so, kot radi pravimo, nekaj, nekdo, pa znajo biti tako preprosti, tako vsakdanji, da vidijo sonce in luno, reveže in bolne. Takim ni težko vsaj kdaj pa kdaj pokukati iz varnega gnezda in pozdraviti povsem preprostega človeka, mu ponuditi roko, pa tudi pomoč. Taki ljudje ne brzijo mimo krajev, vasi in velemest zgolj zaradi svetovnih zanimivosti, čudes. Najdejo čas, uporabijo moč, znanje in denar, da pomagajo. Takih bi moralo biti še več. Mnoge poznam, se z njimi srečujem in jih neizmerno cenim.
A, obstajajo žal tudi taki, ki so polni lepih besed in obljub, ko pa je treba nekaj zares storiti, dati, pomagati, jih ni nikjer več. Preprosto izginejo, kot presihajoče jezero, ki je bilo in ga nenadoma ni več. Tudi sama sem jih srečala in doživela. Bil je pravi trenutek, da so ponujali, govorili, sami od sebe, kazali dobroto. Zdelo se mi je tako lepo, da bi za hip pomislila, da to ni resnica. A, kot večni optimist, sem si rekla: gotovo bodo držali besedo in to naredili. Pa niso, ti so zame še slabši kot tisti, ki se ne odzovejo, ki jih ni in jih niti ne spoznaš. Zagotovo bo za vsakega plačilo, tako za tistega, ki zna biti dober in skromen, kot za onega, ki glavo nosi visoko, da ga vidijo vsi a, jo bo moral kdaj tudi globoko skloniti.
Nikoli ne glejte zviška na nikogar,
razen, če mu hočete pomagati vstati.
Jessie Louis Jackson
Čeprav so prevzetni
ljudje večji od sebe,
so premajhni, da bi
lahko pogledali
čez ogrado lastne omejenosti.
Rudi Kerševan
