Kot prebivalec univerzitetnega sveta in zagovornik odkrite neposrednosti, ki pogosto stoka ob zahtevani ohlapnosti izjav v mednarodni diplomaciji, sem vesel tovrstne odkritosti predstavnika francoske vlade. Kljub temu pa jo je moč pospremiti tudi z nekaj opazkami, ki njeno smelost še bolj poudarjajo.
Prvič, iz izjave veje klasična kritika, s katero so v preteklosti evropske politične elite že pospremile negativna izida na referendumih na Danskem ob Maastrichtski pogodbi ter na Irskem ob Pogodbi iz Nice: nekakšna mešanica užaljenosti – češ, pustili ste nas na cedilu – in kritiko nezadostne poučenosti – češ, ne razumete pogodbe oziroma okoliščin, ki jo terjajo, saj bi sicer uvideli, da jo Unija dejansko potrebuje. Morda je tokrat kritika za odtenek bolj usmerjena v zadevno državo kot tako, medtem ko je bila v prejšnjih primerih praviloma usmerjena v prebivalce držav članic oziroma širšo javnost.
Mimogrede, drugič, ko sem že omenjal pretekli izkušnji zavrnilnih referendumov na Danskem in na Irskem – v obeh primerih sta državi referenduma ponovili, potem ko sta v dodatnih pogajanjih »izposlovali« še nekaj dodatnih ugodnosti, in v obeh primerih se je referendum ponovil na pravno sporen način. Francija očitno ne vidi nobene ovire, da se ne bi to zgodilo še v tretje – Lizbonska pogodba mora stopiti v veljavo, kakorkoli je to že mogoče doseči.
Tretjič, mar ni zanimivo, kdo je država, ki Irski že vnaprej očita negativni referendum? Ni treba močno pomisliti, če se želimo spomniti, da je bila prav Francija ob Nizozemski tista država članica, ki je z negativnim izidom na referendumu zapečatila usodo spodleteli ustavni pogodbi. Kaj je zdaj po vsebinski oziroma moralni plati drugače? Mar Francija za razliko od Irske od evropskega povezovanja ni imela nobenih koristi in si zato lahko privošči tovrstno kritiko? Ali pa gre zgolj za praktični odraz druge polovice enačbe, o kateri sem sam že ob ratifikaciji nesojene ustavne pogodbe rad razlagal v Sloveniji: če bi ustavno pogodbo zavrnila Slovenija, bi bil to bolj problem Slovenije kot Evropske unije; če jo zavrne Francija, pa je to neizogibno tudi problem celotne Unije. Da argument relativne teže posamezne države igra pomembno vlogo, nam je bilo že dolgo znano – da dopušča celo tovrstno »dvolično« kritiko, pa malo manj.
Četrtič, pri vsem skupaj še zdaleč ni nepomembno, da je irski referendum, kot kaže, edini referendum ob tokratnem postopku ratifikacije Lizbonske pogodbe po državah članicah. Tudi to je odraz želje, da bi z ratifikacijo Lizbonske pogodbe vendarle uspeli, in posledica kozmetičnih popravkov spodletele ustavne pogodbe, ki je sicer v več kot 90 odstotkih enaka staremu besedilu, a brez ustavne retorike in omembe klasičnih ustavnih simbolov (himne, zastave, slogana). Za ratifikacijo ustavne pogodbe so bili predvideni referendumi v desetih državah članicah, pri »raz-ustavljeni« Lizbonski pogodbi pa so se referendumu izognile vse države članice z izjemo Irske, ki je k njemu zavezana že po svoji ustavi.
Tudi v tem pogledu odpovedi »nadležnim« referendumom je še posebej povedna zgodba Francije. Ob prvi širitvi Evropskih skupnosti leta 1972 so bili razpisani štirje referendumi: na Irskem, na Danskem, na Norveškem in v Franciji – z drugimi besedami, v treh od štirih pričakovanih novink (norveški referendum je članstvo zavrnil) in kot edini stari članici v Franciji. V Franciji referendum ni bil obvezen, a ga je Pompidou razpisal, ker naj bi po njegovem prepričanju uspešen posvetovalni referendum potrdil francosko zavezanost Skupnosti in okrepil (vsaj njegov osebni) evropski ugled; zgolj 61 odstotkov glasov za širitev ob 60-odstotni volilni uspešnosti je za Pompidouja pomenilo veliko razočaranje. Dvajset let kasneje je manever ob Maastrichtski pogodbi ponovil Mitterrand in ga skoraj izgubil; še nadaljnjih trinajst let kasneje pa Chiracu pri nesojeni ustavni pogodbi ni uspelo priti niti do polovice. Nič čudnega, da se francoskim voditeljem ideja referenduma ne prileže več.
In končno, petič, ravno morebitna zavrnitev Lizbonske pogodbe na irskem referendumu bi lahko služila kot še ena prevetritev stališča, ki je imelo veliko zagovornikov predvsem ob spodleteli ustavni pogodbi, a ki jih je še moč najti ob njeni lizbonski preobleki – češ da medvladna narava sprejemanja usta(no)vnega akta Evropske unije še ne pomeni, da mu lahko odrekamo ustavno naravo, češ da je bila enaka izkušnja tudi z ustavo ZDA. Ravno zavrnitev na irskem referendumu, podobno kot je bilo v primeru francoskega in nizozemskega referenduma pred tremi leti, ponuja dobro priložnost za primerjavo. V primeru ZDA je nova ustava trinajstih nekdanjih kolonij in izvirnih članic ZDA, od katerih jih je bilo zgolj dvanajst vabljenih na konvencijo v Philadelphiji, začela veljati, čeprav je sprva prejela zgolj devet ratifikacij, pri čemer je začela veljati zgolj za tiste zvezne države, ki so jo ratificirale. V podobnem primeru Švice iz sredine devetnajstega stoletja, ko je zvezno ustavo od dvaindvajsetih podprlo le petnajst kantonov in pol, pa je začela veljati za vse, tudi za tiste, ki je niso ratificirali.
O možnih učinkih in posledicah irskega referenduma bomo seveda lažje govorili po četrtku. V pričakovanju referenduma pa se lahko sprašujemo, na kakšen način bodo ponosni Irci k srcu vzeli francoske nasvete in ali se jim bo v njihov odziv nanje prikradla tudi kakšna sočna irska različica onega znanega pregovora o pometanju in hišnih pragovih.
P.S. Pa še, malo za šalo, malo zares: nisem pozabil na ponudbo iz zadnje kolumne, na katero se je eden izmed bralcev na forumu prijazno odzval, da bi ga res zanimal odgovor na vprašanje, kako na en zobotrebec zapisati celotno besedilo enciklopedije. Odgovor je zelo domiseln in dokaj enostaven, a vendarle, kot sem poudaril že zadnjič, zgolj teoretično izvedljiv (mimogrede, nazadnje sem ga zasledil v angleškem prevodu japonskega avtorja Harukija Murakamija Trdo kuhana čudežna dežela in konec sveta):
1. Vsakemu znaku (črki, ločilu, posebnemu simbolu) pripišemo unikatno dvomestno število: presledek je denimo 00, A je 01, B je 02..., cifra 0 je 30, cifra 1 je 31... , pika je 40, vejica je 41 in tako naprej.
2. Celotno besedilo enciklopedije pretvorimo v tak številski zapis, s tem da vsak znak pretvorimo v ustrezno dvomestno število.
3. Vsa dvomestna števila združimo skupaj v dolg številski niz (0103030707023352263364736352...). Seveda je ta niz z nekaj truda v vsakem trenutku moč pretvoriti nazaj v berljivo besedilo enciklopedije.
4. Nato ta celotni niz zapišemo kot število za decimalno vejico, torej kot določeno število med 0 in 1 (torej kot 0,0103030707023352263364736352...). V teoriji si to število lahko grafično predstavljamo tudi kot točno določeno točko na daljici med 0 in 1.
5. Vzamemo zobotrebec, določimo, kateri konec bomo šteli za točko 0 in katerega za točko 1, ter točno na tisti točki, ki jo določa v koraku (4) dobljen decimalni zapis, naredimo črtico. S tem je besedilo celotne enciklopedije zapisano na zobotrebec. Vsakdo, ki bi jo rad prebral, mora nato zgolj ugotoviti, katero točko na daljici označuje črtica ter zapis iz zaporedja številk pretvoriti nazaj v ujemajoče znake.
