Omejitve vpisov, povprečje ocen, bližina ali oddaljenost, redni ali izredni študij, ... so besede, s katerimi se srečujejo tudi njihovi starši. Je prav, da se odločajo tudi zaradi mamljivosti ponudbe ali bi morali poiskati odgovore na vprašanja, kaj jih sploh veseli, česa so pravzaprav sposobni?
Ko sem razmišljala o tisočih mladih, ki jih pozno zimski in začetno pomladni meseci obremenjujejo s številnimi vprašanji o njihovi bodočnosti in lastnem življenju ter poklicu, ki ga bodo opravljali, mi je pod roko prišla zgodba o »šoli za živali«. Ker si ob branju mnogo stvari izpišem, da lahko ob njih razmišljam in jih ponudim še drugim, nimam točnih podatkov o tem kje sem jo našla, vsekakor pa v eni izmed zelo zanimivih knjig. Zdi se mi, da je bil njen naslov: Zgodbe za razmišljanje.
Gre pa takole:
«Nekoč so živali sklenile, da bodo odprle šolo za svoje mladiče. Sklicale so sestanek. Soglasno so sklenile, da se morajo v tem modernem času živali naučiti vseh veščin. »Ravnati se moramo po zgledu ljudi,« so bile enoglasne. »Integralna vzgoja je zahteva sodobnega časa«.
Za vse živali so naredili enotni načrt vzgoje. Vsaka žival, najsi je bila majhna ali velika, se je morala učiti vseh živalskih veščin. Vsi mladiči brez izjeme se bodo morali naučiti leteti, teči, plavati, plezati po drevesih, skakati, delati gnezda, peti, kljuvati debla, čivkati in vse drugo. Vsi bodo deležni popolne in integralne vzgoje. Na dan odprtja šole so učitelji govorili učencem: »Dragi učenci, naučili vas bomo vsega. Lahko boste leteli kot orli, tekli kot jeleni, peli kot slavčki, plezali kot veverice. To bo veselo.«
Po nekaj dneh pa je opazovalec lahko slišal pogovor med učiteljem in želvo: »Daj, teci. Teci! Hitreje, hitreje! Kaj se ne boš zmigala!«
»Učitelj, ne morem. Res ne morem!«
»Ti si zanič. Še teči ne znaš! Dajmo, še enkrat! Vidim, da si le lena, neposlušna, ne sodeluješ. Padla boš!«
Tako je želva padla v teku in izključili so jo iz šole. Ni mogla doseči diplome. Čez nekaj dni se je učitelj jezil na slončka: »Pridi sem in pokaži, kako si se naučil plezati po drevesih. Hitro, da vidimo, kaj si se naučil! Ja, zakaj pa se ne premakneš lenoba? Nisi za nobeno rabo. Nikoli se ne boš naučil plezati.«
Ni potrebno poudariti, da je tudi slonček padel na izpitu in so ga izključili iz šole. Sicer pa je tudi orel padel na izpitu plavanja, opica pa pri izpitu letenja. Konj ni naredil izpita iz čivkanja.
Že pred koncem leta so vse živali izključili iz šole in šolo zaprli.
In od takrat je življenje v gozdu potekalo tako ko poprej. Vsaka žival se je izpolnjevala v spretnosti, ki ji je bila najbljižja. V nečem pa se je življenje spremenilo.«
To je zgodba, ki da misliti da se nekaterih stvari preprosto ne da izsiliti in otroke v nekaj prisiliti.
Vsi najbrž poznate koga, ki si zaradi lastne želje, ki je ostala neizpolnjena, predstavja, da bo njegov sin ali hčerka svetovno znan pianist, baletka, ekonomist, zdravnik ali ... Otrok raste in živi kot veliki up svojih staršev, ki jih ne sme razočarati in pogosto nihče ne razmišlja o tem ali ima takrat, ko tako brezupno vadi klavir in mu profesor da vedeti, pa ne le njemu, tudi staršem, da ni posebne nadarjenosti, pravo motivacijo ali mu jo umetno dvigujejo starši?
Posledično se sprašujemo zakaj mnogi dijaki ne dokončajo šol, študentje padajo in zavlačujejo študij, veliko mladih je depresivnih, ko šolo končajo in s faksa odidejo z diplomo, pa zaman iščejo službo, se preusmerjajo, z diplomo slavista opravljajo tajniška dela, iščejo marsikatero delo ne glede na pogoje in potrebo po diplomi, jo včasih celo zamolčijo. Med študijem pa, zlasti na pravni fakulteti marsikje vračajo indekse, ponovno pristopajo k izpitom za boljše ocene, da bi kasneje prišli do opravljanja pravniško državnega izpita.
Potem pa, ko mnogi s poklicem, diplomo ali brez nje, zasedejo delovna mesta, vidiš utrujene obraze, ki vsako minuto delovnega časa doživljajo kot uro, dan kot teden in mesec kot leto. Ali ni najpomembnejše, da imaš rad to kar delaš in se ti to vidi in čuti, da te to osrečuje, pa ne le tebe, tudi druge, s katerimi se predvsem poklicno srečuješ.
Zato zaključujem s prelepo mislijo Martina Lutra Kinga, ki je zapisal:
Vsepovsod smo izzvani, da neutrudljivo delamo, da dosežemo odličnost v svojem življenjskem delu. Niso vsi ljudje poklicani za posebna dela; še manj se jih povzpne v višave genijev v umetnosti in znanosti; mnogi so poklicani za delavce v tovarnah, na poljih in cestah.
Toda nobeno delo ni nepomembno. Vsako delo, ki dviga človeštvo, je častno in pomebno in treba ga je opravljati s truda polno odličnostjo. Če je nekdo poklican, da je cestni pometač, mora pometati tako, kot je Michelangelo slikal ali Beethoven skladal glasbo ali Shakespeare pisal poezijo. Ceste mora pometati tako dobro, da se bodo vsi v nebesih in na zemlji ustavili, da porečejo: »Tu je živel velik cestni pometač, ki je dobro opravil svoje delo.«
