Ne sprašujmo kaj bodo rekli drugi, kako bodo reagirali, kaj si bodo mislili, saj se bo to zgodilo ne glede na našo odločitev. Pojdimo torej svojo pot!
V knjigi Modrosti srca se našla povzetek perzijske zgodbe, ki glasi:
»Stari modrec je imel sina, ki ni hotel iz hiše, ker se je sramoval svoje zunanjosti. Bal se je, da se ljudje norčujejo iz njega. Oče ga je podučil, da ne sme nikoli poslušati ljudi, in mu rekel, da mu bo svojo trditev podkrepil z dokazom.
»Jutri greš z menoj na tržnico!« mu je rekel.
Zjutraj sta navsezgodaj odšla od doma. Stari modrec je jahal osla, sin pa je hodil ob njem. Ko sta prispela na tržico, si trgovci niso mogli kaj, da ne bi šepetali:
»Poglejte tega možakarja. Nobenega usmiljenja nima! Sam počiva na oslovem hrbtu, njegov ubogi sin pa mora pešačiti!«
Modrec je rekel sinu:«Si slišal? Jutri greva spet na tržnico!«
Naslednji dan sta modrec in sin zamenjala vlogi; fant je zlezel oslu na hrbet, starec pa je hodil poleg. Ko sta stopila na tržnico, so isti trgovci govorili:
»Poglejte tega otroka brez kančka vzgoje. Mirno sedi na oslovem hrbtu, njegov ubogi oče pa se mora vlačiti po prahu. Kako žalosten prizor!«
»Si slišal?« je rekel oče sinu. »Jutri greva spet na tržnico!«
Tretji dan sta se oba odpravila peš in osla vodila za seboj na vrvici.
»Poglejte si ta dva bedaka,« so se norčevali trgovci. »Pešačita, kot da ne bi vedela, da so osli ustvarjeni za to, da jih jahamo.«
»Si slišal?« je rekel modrec. »Tudi jutri greva na tržnico!«
Četrti dan sta od doma odšla oba na oslovem hrbtu. Ko sta stopila na tržnico, so trgovci glasno izražali svoje ogorčenje.
»Kakšna sramota! Poglejte si ta dva! Nikakršnega usmiljenja nimata do uboge živali.«
Peti dan sta stopila na tržnico noseč osla na ramenih. Trgovci so prasnili v smeh:
»Poglejte si ta dva norca, ki nosita osla, namesto, da bi ga zajahala!«
Modrec je sklenil: »Sin moj, zdaj si slišal; karkoli boš storil v življenju, vselej te bodo ljudje grajali. Zato si ne smeš delati skrbi zaradi mnenja drugih. Stori tako, kot se ti zdi najbolje in hodi svojo pot.«
V življenju smo bili velikokrat na razpotju, v hudi dilemi, kako se odločiti, koga upoštevati, komu ustreči, kaj naj prevlada, zakaj to in ne nekaj drugega.
S tem smo se srečevali pri odločanju za študij, pa kasneje službo, če sta bili le dani dve možnosti, pa tudi ob drobnih vsakdanjih dogodkih nam je dana možnost izbire.
Dileme, poti, razpotja, ... pravijo, da imajo starejši več znanja in modrosti, da jih je potrebno upoštevati, vendar ni rečeno, da imajo prav. Izhajajo sicer iz bogatih izkušenj, želijo dobro in nas svarijo, a kaj, ko ni nujno, da bo naša pot peljala po isti trasi, mimo istih pasti, presenečenj, ...
Kaj torej narediti?
Pot
Skrivnost uspešnosti je v tem,
kako prepoznamo možnosti
za doseganje svojih ciljev.
Pomembno je, da si cilje zastavljamo
in se podajamo na pot za njihovo uresničitev.
Šele na poti si damo priložnost,
da se pokažejo nove možnosti.
Le novo odkritje možnosti
pa nas uspešno pripelje do cilja.
Zvone Modrej
Kdaj imamo torej priložnost, da hodimo svojo pot, da na njej upoštevamo znanje in izkušnje, ki smo si jih ji pridobili? Tu so ideje, ki so spoštovanja vredne in se nam lahko zdijo sprejemljive, kajti le tako bomo lahko rekli, da smo na lastni koži izkusili radost uspeha ali pelin in grenkobo poraza.
Ne moremo živeti v vati, nihče nas ne more obvarovati vseh neprijetnosti, drobnih spodrsljajev, napak iz katerih se bomo marsičesa naučili. Pogosto tudi ne bi verjeli, če bi nas nanje opozarjali. Združimo jih z našimi željami in dognjanji. Tako oboroženi se podajmo na »bojno polje« življenja. Tam je mnogo bojevnikov. Vsak bije svoj boj. Za preživetje ali za nekaj več. Eni zmagujejo, drugi so poraženi in vendar se oboji učijo; do smrti.
Zato le upajmo, da nam ne zmanjka poguma, optimizma in moči. In le še namig.
Zaupajmo v dober konec vsega,
česar se lotimo. Že to, da smo se lotili,
je potrdilo pravilnost naše odločitve.
Upoštevali smo tisti namig previdnosti,
ki nam zagotavlja, da bo šlo.
Zvone Modrej
