Ministrstvo za pravosodje je nedavno splošno in (nemara predvsem) strokovno javnost presenetilo z objavo predloga novega Kazenskega zakonika (KZ-1). Strokovna javnost je bila presenečena iz več sorodnih razlogov, predvsem pa nemara zato, ker je ministrstvo že prej širši skupini kazenskopravnih strokovnjakov naročilo pripravo izhodišč za razpravo o spremembi kazenske zakonodaje, nato pa ločeno imenovalo še skupino treh strokovnjakov – v kateri sta bila tudi dva člana širše skupine – ki je brez ozira na delo in brez seznanjenosti širše skupine pripravila celotno besedilo predloga novega zakonika.
Strokovna javnost se je na predlog zakona večinoma odzvala zelo kritično. Po nekaj pisnih prispevkih, ki so bili posvečeni posameznim vidikom predloga KZ-1, sta prejšnjo sredo katedra za kazensko pravo ljubljanske Pravne fakultete in Inštitut za kriminologijo pri taisti fakulteti organizirala še javni posvet kot prispevek k javni razpravi o predlagani reformi Kazenskega zakonika. Na celodnevnem posvetu je predavala ali intervenirala vrsta kazenskopravnih strokovnjakov, med njimi pa ni bilo pripravljavcev samega predloga. Na posvet so sicer bili vabljeni, a ne kot referenti.
In v tem je kleč: tako ena kot druga stran polemike o predlaganem KZ-1 je po mojem mnenju zamudila priložnost, da bi bila organizirana res prava razprava o predlaganih (ali potrebnih) spremembah kazenske zakonodaje.
Odgovornost za to, da do takšne razprave pride, je najverjetneje v prvi vrsti na ministrstvu samem. Priprava predloga korenite in celovite prenove Kazenskega zakonika, ki vsaj po represivnem posegu oblasti v interese posameznikov sodi v eno najobčutljivejših pravnih panog, je vse prej kot mačji kašelj. Da bi to uspelo narediti trojici strokovnjakov v šestih mesecih, je težko predstavljivo. Da bi ji to uspelo ustrezno storiti brez resne prevetritve s strani širše strokovne javnosti in morda še širše (javne) razprave, pa že nepredstavljivo. Morda je bil predlog zakona zasnovan zgolj kot osnova za razpravo – če je temu tako, je bil predstavljen dokaj nespretno, pa tudi sicer je bila, če naj bi služila zgolj kot nekakšna razpravna izhodišča, nemara izbrana napačna oblika.
Obenem je morda v takšnih primerih Slovenija postavljena tudi na splošnejšo preizkušnjo, ali že sodi med zrele politične ureditve z utrjenimi pravnimi redi, ki jim novih zakonov ni treba sprejemati na hitro, ampak jih v želji po čim večji dovršenosti sprejemajo šele po tehtnem (=dolgoletnem) snovanju in široki javni razpravi.
Ministrstvo in snovalci so v tem pogledu – sklepam, da nehote – naredili napako. Načelno napako, katere potomstvo pa je očitno vrsta konkretnih napak oziroma pomanjkljivosti pri snovanju novih zakonskih rešitev. Če bi že prej ob snovanju besedila predloga iskali širše strokovne odzive, marsikatere od teh napak ne bi bilo. Kot denimo očitnega primera dosmrtnega zapora, ki naj bi ga po mnenju pripravljavcev predloga morali vključiti v Kazenski zakonik, češ da nam to zapoveduje ratificirani Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča – kar je argument, ki ga poleg splošnih pravnih načel o urejanju podobnih vprašanj povsem zavrne že besedilo samega Rimskega statuta ter bi ga tudi vsaka resnejša razprava s kolegi znotraj in onkraj kazenskega prava, če snovalci ne bi bili po lastni volji od nje izolirani.
Na vrsto napak, pomanjkljivosti in spornih vidikov predloga KZ-1 so prepričljivo opozorili udeleženci javnega posveta v organizaciji kazenskopravne katedre in Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti prejšnjo sredo. Škoda le, da jih niso slišali ne snovalci predloga zakona ne ministrstvo samo. Odgovornost za to pa je vsaj deloma tudi na organizatorjih posveta.
Na neki ravni je odločitev, da pripravljavcev predloga KZ-1 ne povabijo v vlogi referentov, ampak zgolj kot udeležence posveta z možnostjo intervencije, moč razumeti. Delno zato, ker stališča pripravljavcev v izčrpni meri že odražata predlog zakona in njegova obrazložitev, delno nemara tudi zaradi določene prizadetosti spričo ne povsem korektnega ravnanja s strani samih pripravljavcev. A tudi če so do tega občutka upravičeni, ta ne bi smel služiti kot zadosten argument za vnaprejšnjo odpoved enakopravnejši vlogi pripravljavcev na posvetu.
Nenazadnje je eno hvalevrednih temeljnih načel kazenskega prava prav to, da zahteva polno mero spoštovanja pri ravnanju z obtoženci, čeprav so ti morda obtoženi zelo zavržnih ravnanj; ne (zgolj) zato, ker bi imeli v mislih, da so med njimi nekateri tudi nedolžni, temveč že zato, ker ravno zaradi korektnosti lastnega ravnanja lahko drugim očitamo nekorektnost njihovega. Če to velja za storilce kaznivih dejanj v kazenskih postopkih, bi lahko še toliko bolj za kazenskopravne strokovnjake v javnih razpravah. Morda se pripravljavci tudi na polno vabilo v vlogi referentov ne bi odzvali; a tega sedaj ne bomo vedeli, ostaja pa nekoliko grenak priokus, da je še enkrat več ena stran razprave povedala svoje mimo druge.
Poleg načelne ravni bi bila to s stališča kritikov predloga KZ-1 morda celo taktično, vsekakor pa vsebinsko boljša rešitev. Konkretne kritične pripombe (od zmotno utemeljenega dosmrtnega zapora do nespretne uveljavitve tistega, kar Rimski statut res zahteva, od problematične splošne koncepcije kaznivega dejanja do konkretnega vprašanja, zakaj je deklarirani razlog za spremembo ureditve kaznivih dejanj zoper življenje in telo uskladitev z nemškim in avstrijskim zakonom, čeprav naj bi bil denimo slednji v resnici skoraj povsem enak stari ureditvi) bi dosegle največji učinek, če bi imeli pripravljavci možnost in odgovornost, da se nanje odzovejo na samem posvetu. Pri tistih pripombah, kjer bi podali prepričljive odgovore, bi v razpravi naredili korak naprej, pri drugih pa bi postalo jasno, da je kritika vsaj deloma upravičena. Tako pa se kritična ost konkretnih vsebinskih pripomb preti zgolj izgubiti v obsežnejših pisnih prispevkih in tako izmakniti tistim, ki jim je najbolj namenjena.
Širokih javnih razprav ob sprejemanju novih zakonov pri nas sicer (še) nismo ravno vajeni. Osnutek marsikaterega zakona spiše majhna skupina pripravljavcev, nato pa je deležen dokaj omejene razprave, ki je vezana predvsem na formalni postopek v Državnem zboru. Pričujoči primer predloga KZ-1, ki je doživel dokaj hiter in buren odziv strokovne javnosti, je v tem pogledu kar nekakšna izjema.
Vprašanje je, v kolikšni meri je k temu prispevalo dejstvo, da je bil predlog v marsikaterem pogledu označen kot pomanjkljiv ali neroden; torej, ali bi bili deležni enakih kritičnih pozivov k širši javni razpravi, če bi ga večina komentatorjev ocenila kot dobro besedilo. Vtis o predlogu, ki ga je pri udeležencih pustil javni posvet, pa je vendarle dokaj negativen: da gre za površno in prehitro spisano besedilo, ki je polno večjih in drobnejših pomanjkljivosti ter kot takšno celo prej neustrezno kot pa primerno izhodišče za pripravo končnega besedila novega Kazenskega zakonika.
Kolikor kritike drže, kažejo na napačno zasnovan pristop ministrstva in snovalcev k pripravi besedila predloga, ki je te številne pomanjkljivosti omogočil. Nauk te izkušnje zanje bi lahko bil ta, da bi tovrstno javno razpravo že prej omogočilo ministrstvo samo. Obenem pa bi bil tudi odziv strokovne javnosti, še zlasti, kadar je pripravljen tako temeljito in učinkovito, kot je bil v tem primeru, veliko učinkovitejši ter konstruktivnejši, če bi v tovrstnem posvetu omogočili čim bolj enakovredno soočenje vseh stališč, tudi stališč pripravljavcev spornih zakonodajnih besedil. Morda se bo tudi ob tem vprašanju ponudila še kakšna priložnost ter obveznost ene in druge strani, da sežeta čez raz in izvedeta pravo razpravo.
