Sredi ceste se je zgrudil človek. Mrtev.
Nagnete se kopica radovednežev.
Promet zastane.
Rešilni avto ga odpelje v mrtvašnico.
Tri dni čakajo, da pride kakšen sorodnik,
prijatelj ali znanec.
Nikogar ni. Položijo ga v nekakšno hladilno skrinjo.
Nenavaden simbol:
Hladilne skrinje za ljudi, ki so jih vsi pozabili.
Čakajo štirinajst dni.
Še vedno ni nikogar.
Neko popoldne
ga v mrliškem vozu
odpeljejo na pokopališče in pokopljejo,
kot najdeno stvar,
ki je nikomur ni mar.
To je bil človek,
ki je živel v mestu čisto sam,
ljudje v njegovi bližini
so ga že zdavnaj pokopali.
(Phil Bosmans)
Takoj na začetku poletja smo prejeli novinarsko vprašanje, če bomo tudi letos merili temperaturo v bolnišnicah in drugih ustanovah, kjer je ljudem omejena svoboda gibanja. Iz različnih razlogov seveda. Kot nova varuhinja sem takoj preverila naše delo v minulih letih in odločili smo se, da počakamo na čas, ko bodo temperature najvišje. Ko smo imeli že vse planirano, sem konec julija prejela povabilo Ekologov brez meja, ki urejajo vrtove na Povšetovi ulici, kjer imajo možnost dela tudi zaporniki. Obiskala sem jih, saj sem mnenja, da je delo za zaprte osebe izjemnega pomena, tako zaradi koristnega preživljanja časa in krepitve delovnih navad kot tudi zaradi zaslužka in nenazadnje, če gre za samooskrbo, tudi zaradi znižanja stroškov zaporniškega dne, ki davkoplačevalce (te tako radi omenjamo) stane okoli 90 evrov. In že so se zgrnili očitki nekaterih, zlasti na spletu, da obiskujem zapornike, ne mislim pa na bolnike. To, da nikoli ni za vse prav kar narediš, mi je že povsem jasno. Ko sem obiskala Rome v Prekmurju so nekateri pisali, da bom še ena, ki bo skrbela le za Rome, pred tem pa, da bom varuhinja brez posluha za romsko problematiko.
Ko dobiš nekoliko »tršo kožo«, kar je za to funkcijo celo nujno, že kar obvezno, greš pač svojo pot in delaš po najboljši vesti in poštenju.
In tako se je zgodilo. Planirani in skrbno načrtovani obiski z meritvami temperatur, pa ne le v Ljubljani, pač pa tudi na severovzhodu Slovenije. 29. julija 2013, ko je bil eden najbolj vročih ponedeljkov v letošnjem poletju, smo odpotovali. Prva skupina je obiskala Splošno bolnišnico Rakičan, Lambrechtov dom v Slovenskih Konjicah, Dom starejših Rakičan, ZPKZ Maribor – Oddelek Murska Sobota in Policijsko postajo Maribor, s kolegom pa sva se napotila na merjenje temperatur na Urgenco, v Klinični center in v Porodnišnico.
Rezultati so sledili pričakovanjem, ki so se že nakazovala. Skoraj povsod je bilo tako za osebe, ki so pri svojem gibanju omejene kot tudi za zaposlene, prevroče. Kaj ob tem reči, kako reagirati, kako ljudem pomagati in vplivati na odgovorne, je aktualno vprašanje. Vpogled v razpredelnico, ki je za vse obiskane institucije zelo zgovorna, kaže, da je najbolj vzorno urejen Oddelek urologije v 8. nadstropju Kliničnega centra v Ljubljani, kjer so bile še lani hude težave, sedaj pa je tam klima, ki deluje in omogoča lažje življenje bolnikom in zaposlenim. Žal na Urgenci ni bilo tako, prav tako ne na triažnem oddelku, ki je za tiste, ki tja pridejo, prvi stik z bolnico, včasih celo poslednji.
O tem smo pripravili izjemno natančno poročilo, ki je tudi na naši spletni strani. Ob ugotovitvah lahko razmišljam. Bo minilo še eno poletje in nas bo kmalu zeblo, zaradi česar bo prihodnje leto spet vse po starem? Ne sme in ne more biti. Z ugotovitvami smo seznanili vsa vodstva obiskanih institucij in tudi ministrstva ter jih pozvali, da sprejmejo dodatne ukrepe za odpravo ugotovljenih nesprejemljivih bivanjskih pogojev oskrbovancev, bolnikov, zaprtih oseb, pa tudi za zagotovitev delovnih pogojev za svoje zaposlene v javnih institucijah.
Seveda so bili odzivi na naše meritve in poročila na spletu zelo različni. Nekateri so takoj omenili zaprte osebe, češ zakaj nam je zanje toliko mar, saj so vendar kaznovani. Drugi so imeli veliko povedati o možeh v uniformah, za katere smo na Policijski postaji Maribor namerili temperature med 32 in 33,1oC, skoraj enake zunanjim. Je res, da je zaključek stavke mož v modrem, ki je bil prav pred kratkim, spet sprožil toliko besa na ljudi, ki jih, kadar jih rabimo, kujemo v oblake, ko nas kaznujejo, pa sovražimo povsem enako močno?
Seveda je bilo veliko odzivov tudi na temo delavcev na gradbiščih in tako sem v 7. valu Primorskih novic, pod naslovom Lobotomija ljudstva, avtorja Roberta Škrlja, prebrala: «Vsem so na očeh, a jih nihče ne vidi. Delavce na gradbiščih. Videti so kot kaznjenci, ki pod budnim očesom nadzornikov delajo v najhujši opoldanski vročini visokega poletja. Ljudje hodijo mimo, zaprti v prozorne ovojnice svojih problemov ali radosti. Brez vprašanj. Lobotomija ljudstva. A, vse kar se dogaja tem delavcem, se dogaja tudi nam. Le da tega (še) ne vidimo. Nihče ne vidi delavcev, brez katerih se s kupa ruševin ne bi premaknil niti kamen. Ti ostajajo blede sence na ozadju družbenega blišča. Neopaženi. Zarana jih na gradbišče pripeljejo v zarjavelem kombiju, pozno zvečer, pa jih vse zgarane požre mrak. Prihajajo in odhajajo. Od nekod, nekam. Garajo v najhujši pripeki, v oblakih lepljivega smrdečega prahu. Politiki skomigajo z rameni, češ, tako pač je, v takem svetu živimo, tu se nič ne da. In res nič ne naredijo, da bi svet bil pravičnejši ali vsaj znosnejši za tistega, ki dela.« Tekst, ki ga je vredno prebrati večkrat.
Tudi kot varuhinja človekovih pravic včasih z grozo zrem v Ustavo Republike Slovenije in omenjeno Evropsko socialno listino, ki že v prvem delu določa, da mora imeti vsak možnost, da se preživlja s poklicem, ki ga je svobodno izbral. Vsi delavci imajo pravico do pravičnih pogojev dela. Vsi delavci imajo pravico do varnih in zdravih delovnih pogojev. Pa je to res?
Zagotovo ne. Dnevno se srečujemo z ljudmi, ki bi delali, pa dela nimajo, ki delajo v neznosnih pogojih, podvrženi mobingu, pa so tiho. Kot da ne obstaja. Ko jih vprašaš, če bi to prijavili, skomignejo z rameni. Želeli bi pomoč, a se na papir, na katerem bi zanjo prosili, ne bi podpisali. Varuh lahko skladno z Zakonom o varuhu obravnava pobude, če so podpisane in označene z osebnimi podatki pobudnika. Postopek sicer lahko začne tudi na lastno pobudo. A, če gre za posamično zadevo, je prav tako potrebno soglasje prizadetega. Zatorej ostajajo mnogi izven kroga pomoči kogarkoli. Ne prijavljajo delodajalcev, ne kličejo inšpekcije, želijo le ohraniti delo. Eno in edino, ki ga imajo in od katerega živi njihova družina. A kaj, ko včasih zanj ni niti plačila. To pride prepozno ali nikoli. Ob vsem tem se sprašujem kje so meje etike, morale, dobrega okusa ljudi, ki so pripravljeni za svoj ugled, za dobro življenje in zaslužek uničevati druge.
Varuh se dnevno ukvarja s problematiko boja mnogih za preživetje in njihovega iskanja pravic, ne le doma, celo v tujini.
Se še spominjate dveh stavkajočih pred parlamentom? Zanju sem izvedela povsem slučajno, ob obisku glavnega republiškega inšpektorja za delo in predaji njegovega letnega poročila. S problematiko obeh me je seznanila novinarka Dela. Takoj sem ju obiskala in začela se je dolga pot iskanja pravice. Sedeča ali ležeča na ležalniku nasproti parlamenta nista imela prav velikih možnosti, da prejmeta ustrezno pravno pomoč, ki bi ju vodila do želenega cilja. Dala sta pobudo, se podpisala in želela postopek. Prvič v zgodovini Varuha človekovih pravic kot institucije smo jima jo priskrbeli.
Zavod za brezplačno pravno svetovanje (Zavod) in ddr. Jaklič in Babnik sta se izjemno potrudila. Delavca sta bila namreč skoraj dve leti brez izplačanih nadomestil plače v času bolniške odsotnosti. Zakon o delovnih razmerjih se je medtem sicer spremenil in od 13. 7. dalje v 137. členu določa, da Zavod za zdravstveno zavarovanje po 30-ih dneh plačuje nadomestila zaposlenim. Doslej so jih ti terjali od delodajalca, ki pa v primeru likvidnostnih težav, za kar je šlo tudi pri stavkajočih, tega denarja delavcem ni izplačeval. Zakon torej velja za naprej, a tik pred tem je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije – v podobnem primeru, ker je menilo, da je bilo to od Zavoda za zdravstveno zavarovanje moč uveljavljati že doslej. Vrhovno sodišče je tokrat odločilo v rekordnem času in sledilo napotkom Ustavnega sodišča. Tako je bila dana povsem enaka pravna podlaga za izplačilo tudi za dva stavkajoča. Zavod za zdravstveno zavarovanje, s predstavniki katerega smo se sestali, je takoj sledil napotkom te sodbe in obema delavcema tudi izplačal boleznino. Primer je pokazal, da država pogosto sama krši mnoge pravice ljudi in tudi zato je tu Varuh človekovih pravic. Da opozarja, v tem primeru pa tudi konkretno deluje. Sam sicer nima možnosti vlagati pravnih sredstev v imenu pobudnikov, saj morajo te poti izkoristiti preden pridejo do Varuha. V številne pravde vpeta delavca, sprva sredi mraza in nato velike vročine, tega seveda sama ne bi zmogla.
Tudi to je torej boj za pravičnejšo ureditev in zaščito pravic zaposlenih.
Do pravičnega sveta je sicer zelo težko priti. Tako je bilo nekoč in tako je tudi danes. In vendar vsi ti koraki, nenazadnje tudi merjenje temperatur, ugotavljanje neznosnih bivanjskih ali delovnih pogojev, lahko pripomorejo k temu, da se zavedamo, da lahko marsikaj naredimo. Vsak na svojem področju. Dan za dnem. Tako bo morda nekoč nastopil čas, ko se bodo pobude k Varuhu človekovih pravic celo zmanjšale, ko bo manj klicev in mnogo manj gorja. In nenazadnje tudi morda manj odzivov tistih, ki pravic drugih ne razumejo. Ki znajo pod člankom, ko nekdo naredi dobro delo ali resno opravlja svojo službeno dolžnost, zapisati, da je to kar dela nepotrebno, ker je še veliko drugih problemov. Seveda. Vsak ima svoje in vsak misli običajno le nase. Tisti, ki sedi za računalnikom in se lahko izživlja brez prepoznavnosti z najkrutejšimi komentarji, ki so lahko zelo žaljivi in nesramni, pa je seveda pri tem še mnogo bolj svoboden.
Nesporno torej pasji dnevi res niso za vse enako pasji. Eni v primerno ohlajenih prostorih, ob pijači in še marsičem, pišejo, žalijo, besnijo, bentijo in še kaj. Drugi medtem delajo, celo v nemogočih razmerah, da bi preživeli. In nazadnje je lahko celo plačilo za njihovo delo, če ga sploh prejmejo, enako tistemu, ki ga dobivajo prvi s pomočjo socialnih transferjev. Pa smo spet tam: kako zagotoviti pravična plačila in dostojno preživetje.
Škodovanje drugim je nevarna navada.
Je nagib, za katerega se prehitro odločamo,
ki ga zlahka opravičimo
in trajno izpodkopava naše prizadevanje za dobro življenje.
Terja dve žrtvi - tistega, proti komur je namenjeno,
in tistega, ki ga povzroča.
Sčasoma se razbohoti in popači celotno osebnost.
Zaradi njega človek čustveno in živčno zboli.
(Dr. M. A. Soupious dr. Panos Mourdoukoutas -
