Če je človek malo kritično naravnan, bi v zadnjem času kaj lahko sklepal, da gremo vsi skupaj po vodi v maloro rakom žvižgat, da nam je zmanjkalo poštenih ljudi in se pospešeno vračamo v čas iz Hobbesovega volčjega aforizma, kjer barabinstvo ne zaleže več le pri križih in lepoticah, ampak kar v vsaki pori življenja.
Tovrstnih indicev je veliko. V gospodarstvu in na splošno se, tako se vsaj zdi, najbolj znajdejo tisti z najbolj prožno (ali nerazvito oziroma neobstoječo) moralo. Ni dovolj, da si pritajkunizirajo bogastvo, neki – gotovo genetski, vsekakor pa zelo primitivni – nagon jih nato še sili, da se spotaknejo ob vsako luknjo v zakonodaji, pa tudi če v svoji nev(r)ednosti zgolj popolnoma sprevračajo kakšen pravni institut.
Ko se nemočni v upanju obrnemo proti državnim oblastem, nato ugotovimo, kot priča ameriška obveščevalna afera s tajnim spremljanjem vsakršnih digitalnih komunikacij, da tudi one niso brez grehov. Kot napoveduje zadnje razkritje, po katerem naj bi Britanci ob srečanjih gospodarske elite G20 leta 2009 vlogo dobrega gostitelja oplemenitili s prisluškovanjem delegatom partnerskih držav – vključno s ponujanjem lažnih spletnih kavarn z dostopom do interneta – bo kot možna obramba takega početja preostala le še mantra, da to pač že tako ali tako počno vsi in da dobri fantje ne smejo zaostajati za porednimi. Perspektiva glede tega, kdo je dober in kdo hudoben, seveda v niansah diametralnosti lahko niha, o tem, kdo je v takih igri grdi mali raček, pa ne bomo izgubljali besed.
Razočaranje pa lahko doživimo tudi na ravni posameznikov. Smo tudi običajni ljudje zgolj politično kontaminirani pristraneži, ki se z mnenji in dejanji obračamo po vetru politične priložnosti ali trpljenja. Ko eni hip podpiramo gradnike pravne države, s katerimi se postavljamo po robu neželenim odklonom manjšinam, spet drugi hip pa jim pretimo zminirati temelje, če kakšna sodna odločba ali ukrep oblasti ne bo po naši neposvečeni volji?
Ko je britanski Guardian razkril ameriško prisluškovanje, je bilo za marsikoga eno bolj neprijetnih presenečenj to, da se je v ameriškem javnem mnenju večina demokratov postavila na stran oblasti, medtem ko so jo republikanci glasneje kritizirali. Takšni so vsaj podatki leta 2013, ko Beli hiši predseduje demokratski predsednik Obama. Leta 2006, ko je bil predsednik Bush, pa so bili podatki skorajda obratni. To kot ključen odraz ameriške politike v eni svojih kolumn poudarja tudi avtor razkritja Glen Greenwald: leta 2006 je vladnemu nadzoru nasprotovalo 61 odstotkov demokratov, podpiralo pa ga je 37 odstotkov; medtem ko mu leta 2013 nasprotuje le 34 odstotkov, podpira pa kar 64 odstotkov.
Končno lahko obupavamo že nad najbolj bazičnimi medčloveškimi odnosi, kjer se lahko bojimo, da vsi tonemo v mlakužo nezaupanja in okoriščanja, v kateri denimo prijateljica toži prijateljico, ker jo je ob avtomobilski nesreči reševala iz avta, s čimer naj bi prispevala k njenim poškodbam; ali pa denimo za odškodnino, ker se je na večerji, na katero jo je gostiteljica povabila, po nesreči zlomil stol, na katerem je sedela, in kjer tako družbe iščejo zatočišče v posebnih samaritanskih zakonih, s katerimi bi odvezali kasnejših škodljivih posledic tiste, ki so v stiski želeli zgolj pomagati.
A ne obupajte! Po svojem ekstenzivnem empiričnem in teoretičnem raziskovanju lahko poročam, da ni tako hudo. Dobri ljudje so! Dokaj prepričan sem, da so celo v veliki večini. Le da so bolj zadržani, se ne izpostavljajo v javnosti, ne bogatijo na vaših plečih, ne razvijajo teorij zarote ali kar zarot samih, s katerimi bi vam grenili življenje. Ne, srečate jih, ko se sprehajate po mestu ali po hribih, v trgovini stojijo zraven vas v vrsti pred blagajno, sedijo v tistih avtomobilih (ali avtobusih), ki se ne vrivajo arogantno skozi vsako križišče; nevsiljivi, s samo bolj ali manj zadovoljni, dobronamerni. Dobri ljudje so, le opaziti jih je treba.
Vzemimo na primer oportunistično obračanje javnega mnenja po političnem vetru. V zvezi z ameriškim vladnim prisluškovanjem je nek spletni članek pisal takole:
»Vendar pa med republikanci in demokrati igro vodi situacijska etika. 53 odstotkov republikancev se je izreklo v prid [vladnemu nadziranju digitalnih komunikacij], 38 odstotkov pa proti. Zdaj ga podpira 45 odstotkov, proti pa je 51 odstotkov. Demokrati so zrcalna slika. Leta 2002 jih je samo 41 odstotkov podpiralo [vladno nadziranje], 51 odstotkov je bilo proti. Zdaj jih je za 53 odstotkov, proti pa 43 odstotkov. […]
[Ta] skoraj neomejena preferenca za pristranskost nad načelnostjo pomaga razložiti, zakaj država nadzora raste neodvisno od tega, katera stranka je na oblasti. Vse skupaj je povsem drugače, mar ne vidiš, ko niti v rokah drži moj človek!«
Kot je na svojem pravlogu tako matematiko razgalil Eugene Volokh, številke vendarle ne kažejo tako dramatičnega oportunističnega zasuka na račun načelnosti, kot navaja članek. Če je pri republikancih prišlo do zasuka od razmerja 53:38 k razmerju 45:51, pri demokratih pa od razmerja 41:51 k razmerju 53:43, to pomeni, da je 83 oziroma 84 odstotkov ljudi (od tistih, ki so se opredelili) ohranilo svoje mnenje ne glede na to, kdo je bil na oblasti. Po vetru se je obračalo le 10, 15 odstotkov ljudi. V bistvu kar lepa načelnost, kajne?
Zato, če ste tudi sami opazovali, kako neustrezno so nekateri zagovorniki ali nasprotniki Janše ob pričakovanju sodbe v zadevi Patria demonstrirali pred sodiščem, pomislite na to, da jih je bilo vsega skupaj nekaj sto! Upajmo, da so pomenili večino tistih, ki se jim je tako početje zdelo pravilno – potemtakem se nas je velika večina vendarle veliko razumneje odzvala na vse skupaj. Ali pa, če kdaj pogledate med komentarje spletnih časopisov in se zgrozite ob stopnji verjetnosti, da številne razprave utonejo v prepir in medsebojno obmetavanje z žaljivkami – pomislite na to, da so to pogosto razprave zgolj nekaj posebej zagretih komentatorjev, medtem ko večina razumnih bralcev nima ne časa ne volje, da bi se oglašala. Ste kdajkoli že pustili kakšen komentar na spletu? No, vidite.
Enako je (lahko) tudi v poslovnem ali političnem kontekstu, le da tudi tam pogosto v igri najglasneje sodelujejo tisti, ki vse skupaj obarvajo v bolj neprijetne tone. A tudi tam ni vedno tako.*
(*Za zgodbo, ki se na nek način celo povezuje s trenutno vročo temo nadzora digitalnih komunikacij, ki kaže na to, da si tudi mali raček lahko izbori kos ribnika, si lahko denimo preberete knjigo nekdanjega direktorja (Iskre) Delte o tem, kako je tudi to, sorazmerno majhno slovensko podjetje v času hladne vojne igralo eno osrednjih vlog pri razvoju svetovne informacijske tehnologije, celo do te mere, da ga je tudi ameriška obveščevalna služba pomagala potopiti.)
Dobri ljudje so. In hvala, če ste eden izmed njih.
