Dolžnosti so stvari, ki jih je treba storiti, da se drugim zagotovi njihova pravica. Če nihče ne stori svoje dolžnosti, nihče ni deležen pravice, ki mu pripada. Pravic je le toliko, kolikor je dolžnosti. O človekovih pravicah bi lahko govorili in pisali še in še. Toda dokler se molči o človeških dolžnostih, ostaja veličastna »Deklaracija o človekovih pravicah« za milijone revnih, slabotnih in pomoči potrebnih ljudi le košček papirja.
Kakšno vrednost imajo te lepo formulirane pravice za ljudi, ki umirajo od lakote, ker drugi nočejo deliti z njimi? Kaj pomenijo te pravice otrokom, ki so zanemarjeni, ki so prisiljeni opravljati težka dela, ki so potisnjeni v prostitucijo in nasilna dejanja, ker država in družba, družine in šole ne storijo svoje dolžnosti in ne ščitijo pravic otrok?
Lažje je terjati pravice kot izpolnjevati dolžnosti. Pri mnogih je čut dolžnosti nerazvit. O tem mladi ljudje pri nas ne slišijo kaj dosti. Pravice in dolžnosti so nerazdruženo povezane. Ločeno ne morejo obstajati, razen v diktaturi ali kaosu, kjer imajo najmočnejši vse pravice, vsi drugi pa le dolžnosti.
Pravice in dolžnosti se objamejo,Zaradi molka o nasilju nad otroki in odraslimi v preteklosti, za zlorabe, pa tudi za grobo nasilje med štirimi zidovi, pogosto nismo izvedeli. Bilo je velika tabu tema in le počasi so ga začeli nevladniki, pa tudi vladne institucije, predvsem pa mediji širiti in o njem razločno govoriti. Zavedali smo se, da predstavlja gorje in neslutene posledice za bitja, ki ga doživljajo in morajo o njem molčati. Leta, včasih celo desetletja. Pomeni rušenje samozavesti mnogih, ki v odrasli dobi zaradi vsega kar so doživeli, ne zmorejo biti normalni partnerji, očetje in matere svojim otrokom, pa tudi ne prijatelji, znanci, sodelavci, šefi, vodje, in še marsikaj. Začelo se je pisati, o tem govoriti, sledile so razprave, celo kazenski postopki in obsodbe. Sprejemali smo deklaracije, direktive. Ni ga, ki sedaj ne bi vedel, da si nasilja ne sme privoščiti. Zakaj bi druge poniževali, se do njih oblastno vedli, jih kaznovali in s tem dvigovali svojo ceno, povzročali pa hude težave na številnih področjih? Ne le odnosov in življenja, pač pa tudi na področju zdravja. Duševnega, celo telesnega.
Ko je bilo govora o telesnem kaznovanju otrok, je bilo največ zelo normalnih prepovedi, ki so vsebovale zahtevo po odsotnosti fizičnih kazni, pa tudi psihičnih, ki otroku strejo voljo do življenja in napredka, ga pahnejo v veliko ponižanje in odsotnost vsakega napredovanja. A, tu so zagotovo številne pasti za tiste, ki bi radi, pa čeprav skozi »šivankino uho« spravili na dan odsotnost zdrave pameti. Hudo mi je bilo poslušati vzgojitelje in učitelje, ko so pripovedovali o tem, da v šolo prihajajo starši, ki nanje vpijejo, da njihove hčere niso snažilke, če morajo pobrisati mizo, po kateri so polile juho ali sok. Grozijo z odvetniki, strašijo s posledicami do učiteljev ali vzgojiteljev. Kam smo prišli, se sprašujem. Ali je normalna vzgoja in presoja staršev res odpovedala in je možno, da učitelj nima več tiste prave avtoritete, ki mu pripada? Zgrozila sem se tudi ob vprašanjih ali bodo ljudje še lahko objemali otroke, ne da bi jih imeli za pedofile. Ali je možno, da te je nekdo, ker si pri telovadbi prijel otroka, ki bi sicer padel z grede ali bradlje, prijavil za spolni napad? Nesporno dejstvo je, da so spolna kazniva dejanja zoper otroke tista, ki posežejo na področje spolnih organov, vendar pazite, z namenom zadovoljitve spolnega nagona storilcev. Ne zaradi zdrave starševske ljubezni, ne zaradi pomoči, tiste resnične in prave pri telovadbi in ne zaradi povsem normalnih odnosov, ki jim pravimo tudi prijateljstvo, ne pa seksualno izkoriščanje.
Enako se lahko dogaja tudi na področju kaznovanja oziroma vzgoje otrok. Permisivna vzgoja, ki smo jo k sreči povsem normalni že zdavnaj pokopali in ji priznali, da ga je še kako lomila in se k sreči pravi čas umaknila, je še vedno tu in celo buri duhove. V družine mladih parov, srečnih, da imajo otroka, včasih celo s pomočjo medicine, prikrito ali odkrito vstopajo pretirana skrb za otroka, velika popustljivost, želja, da smo si kar prijatelji in ne starši, pa tudi huda odsotnost, ki odnaša pogovore in zahteve, pa tudi dogovore o tem kaj je prav in kaj ni in kdaj reči tisto čudežno besedo NE. Če je ne izrečeš ali prepozno, zanjo ni več časa in možnosti. Otrok dobi »krila«, poveljevanje v družini in prestol s tiaro ali krono. Spat hodi kadar on želi, domov tako kot si misli, da je prav in kot mu povedo prijatelji, zahteva denar, čeprav si ga ne zasluži z delom in pridnostjo, poln hladilnik, mamo, ki mu lika, pere in ga zbuja, čeprav je že polnoleten.
Kot varuhinja človekovih pravic si nedvomno ob vprašanju ali lahko vzgojno pretepemo otroka, ne morem zamisliti odgovora, da lahko, a vendar je povsem nesmiselno vprašanje ali ga lahko potegnemo iz vode, mu preprečimo, da pade pod tovornjak ali se opeče v vreli juhi. Tudi, če mu tedaj damo eno po zadnji plati, o čemer je bilo govora, to ne pomeni kaznivega dejanja surovega ravnanja z njim. Ne sme pa postati to naš način vzgoje, torej tepež, ker smo prepozni pri vzgoji, ker nimamo časa, da bi se pogovarjali, ker smo vse že zamudili. To je zagotovo nasilje in surovo ravnanje nad mladoletno osebo, ki si ga preprosto ne zasluži.
Tudi na delovnem mestu ga morda kdaj lomimo, pa šefu na misel ne pride, oziroma vsaj ne bi smelo priti, da stopi v našo pisarno in nam primaže klofuto. Zagotovo bi ga prijavili, tožili, zahtevali odškodnino, govorili o jasnem in glasnem mobingu.
Zato so udarci otrok, če ne gre za posebne okoliščine, odraz naše slabe vzgoje. Tepemo, ker se ne uspemo več pogovarjati.
Morda je celo prav, da je predavanje sprožilo toliko odzivov, saj smo se o tem začeli normalno pogovarjati. Pravice otrok so nedvomno tu, a tudi dolžnosti, pa ne le otrok, tudi staršev. Otrok mora vedeti kdo je starš, kdo odloča, da ne pride do obratne situacije, ko smo »sužnji« svojih otrok, nekega dne celo žrtve. Ker nas izsiljujejo za denar, zaradi mamil, ki so že posledica in ne vzrok in ko lahko končamo celo pod streli ali nožih svojih dragih sinov in hčera.
Tudi zakonodajalec, ki je govoril o prepovedi telesnega kaznovanja otrok in ga uvrstil v Družinski zakonik, zagotovo ni mislil vzgojnih prijemov, ki se lahko kdaj zgodijo, ki imajo opravičilo, pa ne vsak teden, vsak dan, vsak mesec. Tu so meje zdravega razuma in kdor je s tem razčistil, zagotovo ve, da se o tem ne velja prepirati. Vemo kdo je nasilen starš, kdo je psihopat, kdo je spolni iztirjenec, pedofil in še kaj. Nalijmo si torej čistega vina, nasilje ne sme biti dopustno ne nad odraslimi in ne nad otroki, tudi psihično ne, saj jih uniči, celo bolj kot klofute. In vendar ne skrijmo nasilja v vzgojo, ki naj bi ga opravičevala. Tako bi lahko tudi partner »vzgajal« drugega, svojo sicer veliko ljubezen, ženo, ljubico, izvenzakonsko partnerko. Ker ni skuhala kosila, bi jo pretepel. Ker ga ni pričakala doma ob okusni večerji, potem, ko se je priklatil vinjen, zahteval da vstane, ga streže, zbudi otroke in mu je na voljo, tudi seksualno. Četudi bi jo samo malo čez rit, ji dal eno brco ali morda klofuto, temu nikoli ne bi rekli vzgoja in jo dopuščali. Zato ima vzgoja meje tudi pri otrocih. Postavimo jih dovolj zgodaj, ko se rodijo, ko shodijo, preden gredo v vrtec ali najkasneje v šolo. Sicer bo prepozno, pa ne le zanje, tudi za učitelje, ki bodo nekaj časa pisali v beležnico ali klicali starše, potem pa obupali. In prišli bodo drugi, tisti s centrov za socialno delo ali policije, tožilstva ali sodišča. In spet bodo ukrepanja le v obliki kazni, pa čeprav ne pretepanja. Denarne, pogojne, zaporne. Ali ni to velik poraz za vse, ki so začeli pred 15., 20. leti z napačno vzgojo?
Ta je resnično težka, res zelo težka. Za avto, kolo, motor, za vse rabiš teoretično in praktično znanje. Če padeš, izpit ponavljaš. Če ga narediš in kršiš pravila, ga lahko izgubiš. Pot do novega je težka in dolga, predvsem pa draga. Pri otrocih pa se učimo na napakah. Svojih ali tujih, iz člankov, forumov, medijev ali od lastnih staršev. Če so nas vzgajali z nasiljem in smo »preživeli«, mislimo, da bo tako tudi z našimi otroki.
In zato se globoko strinjam z Ranko Ivelja, ko je zapisala, da vsak poljub na dojenčkovo ritko ni pedofilija in vsak plosk po riti ni pretepanje. Dodajam le, da točno vemo kaj je nasilje, kaj je dovoljeno in kaj ne, le tako radi se preprosto in prepogosto sprenevedamo.
