Transnacionalne gospodarske družbe posvečajo vse večjo pozornost spoštovanju človekovih pravic v razmerju do zaposlenih ter prebivalcev držav, kjer poslujejo. Žal pa še vedno prihaja do primerov, kjer gospodarske družbe neposredno oziroma posredno sodelujejo pri kršenju človekovih pravic. Pri tem je poglavitno vprašanje ali in kje lahko žrtve uveljavljajo odgovornost gospodarskih družb zaradi kršitev človekovih pravic.
V mednarodnem pravu ni sodnega foruma, ki bil pristojen za obravnavo pritožb zoper transnacionalne gospodarske družbe zaradi kršitve človekovih pravic. Mednarodne nevladne organizacije na področju človekovih pravic zato polagajo upanje v domače pravne sisteme, še zlasti v pravni red Združenih držav, ki je bil do sedaj dokaj naklonjen vlaganju odškodninskih zahtevkov zoper transnacionalne gospodarske družbe zaradi kršenja človekovih pravic. Ameriški zakon o odškodninskih zahtevkih tujcev (Alien Torts Claim Act, 28 USC § 1350) je do prejšnjega tedna omogočal, da neameriške žrtve kršitev človekovih pravic uveljavljajo odgovornost transnacionalnih gospodarskih družb za kršitve storjene izven ameriškega ozemlja. Dokazati je bilo zgolj potrebno, da ima gospodarska družba sedež na ameriškem ozemlju ali da tam posluje. Ameriška sodišča so na podlagi omenjenega zakona obravnavale več kot sto petdeset zadev zoper različne transnacionalne družbe. Do prejšnjega tedna je bilo doseženih trinajst poravnav, dva primera pa sta se končala z odškodninsko obsodbo korporacij.
A slednji zakon je v prejšnjem tednu doživel močen udarec. Ameriško vrhovno sodišče je 17. april 2013 podalo težko pričakovano odločitev v zadevi Kiobel et al. v. Royal Dutch Petroleum Co. et al. o odgovornosti transnacionalnih gospodarskih družb (št. 10–1491, 17. april 2013). Dvanajst nigerijskih državljanov je v tej zadevi uveljavljajo odgovornost hčerinske družbe britansko-nizozemske energetske korporacije, Royal Dutch Petroleum, zaradi njenega domnevnega sodelovanja z nigerijskimi vojaškimi silami pri kršenju človekovih pravic v pokrajini Ogoniland. Ameriško zvezno pritožbeno sodišče v New Yorku je naprej odločilo, da žrtve ne morejo tožiti gospodarskih družb za kršitve človekovih pravic zunaj ameriškega ozemlja. Zadeva se je nato preselila pred Vrhovno sodišče Združenih držav, ki jo je zaradi njene pomembnosti vzelo v obravnavo.
Na glavni obravnavi sta nasprotujoči si strani kot poglavitni vprašanji izoblikovali naslednji: ali zakon o odškodninskih zahtevkih tujcev dovoljuje uveljavljanje odgovornosti gospodarskih družb ter ali isti zakon dopušča uveljavljanje odgovornosti za kršitve, ki so se bile storjene izven ameriškega ozemlja?
Ameriško vrhovno sodišče se je osredotočilo predvsem na drugo vprašanje. Vseh devet sodnikov je v tem primeru presenetljivo potrdilo domnevo zoper ekstrateritorialno veljavnost zakona o odškodninskih zahtevkih tujcev. Sodniki so soglašali, da ameriška sodišča ne morejo biti pristojna za obravnavo tožb žrtev zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic izven ameriškega ozemlja. Ameriška sodišča bodo sedaj le v izjemnih primerih lahko obravnavala tožbe žrtev zoper gospodarske družbe in še to le takrat kadar se njihove tožbe »dotikajo in nanašajo na ozemlje Združenih držav z zadostno težo, tako da lahko izpodbijejo domnevo zoper ekstrateritorialno veljavnost« (14. stran odločitve).
Odločitev predstavlja šok za mednarodno skupnost na področju varstva človekovih pravic, saj je bil ameriški pravni red eden redkih, ki je dovoljeval vlaganje odškodninskih tožb za ekstrateritorialne kršitve človekovih pravic. Hkrati pa ni popolnoma razjasnjeno kateri so tisti zahtevki, ki »lahko izpodbijejo domnevo zoper ekstrateritorialno veljavnost«. Sodnik Breyer je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da naj bi bile sedaj naprej tožbe možne samo takrat, » (1) ko je kršitev storjena na ameriškem ozemlju, (2) ko je toženec ameriški državljan ter (3) ko toženčevo ravnanje znatno in negativno vpliva na pomemben ameriški nacionalni interes, da Združene države … ne bi postale varen pristan … za mučitelja ali kakšnega drugega skupnega sovražnika človeštva« (2. stran pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Breyerja).
Žrtve kršitev človekovih pravic s strani gospodarskih družb imajo sedaj le omejen dostop do ameriških sodišč. V prihodnje bodo morale dokazovati pristno povezavo vsakokratne gospodarske družbe z ameriškim ozemljem. Odločitev bo imela največji vpliv na posameznike iz držav z nedelujočim in neučinkovitim pravnim redom, ki so najpogosteje vlagali odškodninske tožbe pred ameriškimi sodišči.
Domači pravni redi držav, kjer so kršitve storjene, bi morali biti primarno odgovorni za njihovo reševanje, a ti so v večini primerov nezmožni in nevoljni njihove obravnave. Dokazovanje odškodninske odgovornosti gospodarskih družb za ekstrateritorialne kršitve človekovih pravic je bilo že do sedaj nehvaležno in težko opravilo. Okrožno sodišče v Haagu je denimo letošnjega januarja zavrnilo tožbo zoper Royal Dutch Shell zaradi domnevnih kršitev njene hčerinske družbe v Nigeriji (C/09/337050 / HA ZA 09-1580, 30. januar 2013).
V primeru kršitev človekovih pravic s strani gospodarskih družbe, žrtve v večini primerov ostajajo brez pravice do učinkovitega sodnega varstva. Mednarodno pravo trenutno ne dopušča možnosti uveljavljanja njihove odgovornosti, zaradi česar se morajo žrtve zatekati pred pogosto neučinkovita in nevoljna domača sodišča azijskih, afriških in južnoameriških držav. Le v redkih primerih lahko žrtve uveljavljajo odgovornost gospodarskih družb v pravnih redih držav, kjer imajo le-te sedež. Odločitev ameriškega vrhovnega sodišča je pribila še en žebelj v krsto žrtev kršitev človekovih pravic s strani transnacionalnih gospodarskih družb. Le-te so danes skorajda brez vsakršnih možnosti, da zavarujejo svoje pravice in uveljavijo odgovornost gospodarskih družb. Takšna je trenutna resničnost našega globaliziranega sveta.
