Ker je pojem javni interes prazen pojem, je njegova vsebina odvisna od razlage upravnega organa v konkretnem primeru. Takšna razlaga ne sme izzveneti arbitrarno, vendar državni organi javni interes pogosto razlagajo glede na svoje ozke zasebne interese. Pa vendarle odločanje v javnem interesu zahteva spoštovanje temeljnih načel vsake demokratične in pravne države.
Zaradi tradicionalne neenakopravnosti strank v upravnopravnem razmerju, kjer je zasebna stran vedno podrejena javni, zasebna stran o javnem interesu ne more odločati, ker odločanje o javnem interesu sodi v domeno državne oblasti, v najbolj skrajnem primeru, sodne vaje oblasti. Zasebniki lahko, ne glede na to, v svojih vlogah zagovarjajo takšno ali drugačno opredelitev javnega interesa.
Državni organi pogosto utemeljujejo svoje odločitve s pomočjo javnega interesa, češ da je denimo podelitev javnega naročila oziroma koncesije nekemu podjetju ali zaposlitev nekoga v javni upravi v javnem interesu. Prepogosto pa potem v obrazložitvi natančno ne pojasnijo, kaj javni interes vsebinsko pomeni v konkretnem primeru. V takšnih zadevah je javni interes le krinka za uveljavljanje drugih interesov upravnih organov. Zato ni presenetljivo, da denimo dve različni vladajoči interesni koaliciji drugače presojata javni interes v konkretnem primeru. Argument prepričljivosti vsebinske opredelitve javnega interesa se tako spremeni v argument moči močnejšega javnega organa. Državni organi niso nekakšno računalniško orodje, ki glede na prejšnje primere opredeljujejo javni interes, ampak so to ljudje, ki zasedajo delovno mesto, ki jim daje pooblastilo za odločanje.
Ali je argument javnega interesa res le argument moči? Slovenski pravni red javnega interesa ne ureja zelo natančno. Več kot jasno pa je, da ga morajo državni organi razlagati skladno s temeljnimi ustavnimi načeli in določbami, pri čemer pri njegovi razlagi ne smejo posegati v absolutne človekove pravice. Uporaba načela sorazmernosti je ključnega pomena pri iskanju vsebine javnega interesa tudi zato, ker pogosto trčita med seboj dve vrednoti podobne teže, ki obe delujeta v dobrobit celotne družbe.
Vendarle obstajajo nekateri minimalni standardi, ki jih morajo javni organi upoštevati predvsem pri odločanju v upravnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku denimo dovoljuje odločanje po skrajšanjem postopku v 4. točki prvega odstavka 144. člena, »če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.« Nujni ukrepi so v 2. odstavku istega člena opredeljeni kot »nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednost«. Čeprav so slednji pojmi morda natančnejši kot sam javni interes, pa je tudi njih potrebno napolniti v vsakokratnem primeru. Ti pojmi ne dajejo podlage za arbitrarno delovanje državnih organov, ki so tudi pri njihovi razlagi vezani na ustavna načela. Podobni minimalni standardi so urejeni tudi v drugih področnih zakonskih in podzakonskih pravnih virih.
V praksi je opredelovanje javnega interesa pogosto zahtevno in nehvaležno opravilo, ki zahteva odgovorno, objektivno in pregledno postopanje upravnega organa. Slednje denimo izhaja iz odločanja o številu vsakoletnega odstrela osebkov rjavega medveda. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah določa v 7. členu, da državni organ odobri odstranitev prosto živečih živali iz narave, »če ni druge možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije, zaradi: »zagotavljanja koristi varstva živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja habitatnih tipov«, »preprečitve resne škode…«, »zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi…. «, »doseljevanja ali ponovnega naseljevanja živali…«, ter »selektivnega in omejenega ujetja«. Slednje kategorije javnega interesa same po sebi ne povejo veliko, zato je za odvzem potrebno predhodno strokovno mnenje Zavoda Republike Slovenije za gozdove (8 (4). člen uredbe), pri čemer pisno stališče poda tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (8 (5). člen uredbe). Javni interes števila odstrela zavarovanih osebkov prosto živečih vrst iz narave ne izhaja iz normativne ureditve, saj se ga vsakoletno znova opredeljuje. Pri tem mora vsakoletna odločitev o številu osebkov rjavega medveda temeljiti na neodvisnem strokovnem mnenju, s čimer se upravni organ lahko izogne arbitrarnosti.
Javni interes je pogosto mogoče opredeliti z zahtevami po preglednem delovanju državnih organov. Še pogosteje pa ga je mogoče najti v vrednotah pluralne, strpne in svobodomiselne družbe. Morda je lažje opredeliti kaj javni interes ni, oziroma kaj v neki demokratični in svobodni družbi ne bi smel biti. Arbitrarno delovanje, zloraba javnih pooblastil in sledenje ozkim zasebnim interesom neposredno škodujejo javnem interesu in bi morali biti v demokratični in pravni državi prepovedani.
Odločanje o vsebini pojma javni interes se v konkretnem primeru prepogosto zamenjuje z zasebnimi interesi vsakokratne vladajoče koalicije in njenega omrežja. Ko prepričljivost vsebinske opredelitve javnega interesa zamenja argument moči javnega organa, takrat je zaupanje v javno upravo in pravno državo izgubljeno. Takrat državo skupaj držijo le še partikularni interesi zasebnikov, delovanje v skupno dobrobit pa ostaja nekje v deželi za devetimi gorami in jezeri.
