Po padcu železne zavese so se bivše socialistične države Evrope nekako vrnile »domov«, v zavetje svojih zgodovinskih pravno-kulturnih vplivov. V glavnem je to germanska pravna sfera (npr. v primeru Češke, Slovaške, Slovenije, Madžarske, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, deloma Rusije), Romunija pa se je denimo »vrnila« v romansko podskupino.
Pri oblikovanju glavnih skupin in podskupin so seveda najpomembnejša merila ali kriteriji, na podlagi katerih so takšne skupine oblikovane. Zgoraj omenjena avtorja izpostavljata tudi t. i. metapravne razmere, kamor spadajo denimo svetovnonazorske, politične in gospodarske danosti. Toda zdi se, da je pri takšnih merilih večji poudarek na razlikah v pravnih virih in dogmatskih strukturah v pravnih sistemih, kar so predvsem normativno-pravni elementi. Če tem merilom dodamo še sociološko-psihološke dimenzije, se zdi, da bi bila razdelitev v okviru evropskega celinskega prava lahko tudi deloma drugačna.
Tako se ob v primerjalnem pravu uveljavljeni delitvi evropskih celinskih pravnih podkrogov na tri skupine zdi, da na tej celini lahko soobstaja še nekakšna drugačna delitev, ki je utemeljena na nekih drugih kriterijih. To torej niso toliko normativno-pravna merila, temveč bolj psihološko-sociološka. Ta bi verjetno družino evropskega celinskega prava lahko razdelila na dva oz. posledično na štiri dele, če ne želimo »razbijati« že obstoječe delitve.
Najprej nekaj o psiholoških kriterijih razlikovanja. Ožje gre namreč za psihološki tipološki kriterij in zadeva dve vrsti racionalnosti, ki se zdi, da soobstajata v Evropi. V tej zvezi bi lahko govorili o formalni racionalnosti ter o materialni racionalnosti. To nima nikakršne povezave z Webrovim pojmovanjem racionalnosti.
Prvi tovrsten pravni kulturni krog temelji na formalni racionalnosti. Sem bi lahko spadali podskupini srednje-evropskega ali germanskega prava in skandinavskega prava. Tega zaznamuje mišljenje kot poglavitna racionalna ali evalvacijska kognitivna funkcija. Za mišljenje so značilne naslednje značilnosti: logičnost, razumnost, kritičnost, trdnost. To so lastnosti, ki jih navadno pripisujemo meta-kulturnemu načelu Logosa, katerega značilnosti so razlikovanje, razlogovanje, sojenje, ločevanje ter razumevanje. Kultura Logosa temelji na izražanju ideje, njeni določitvi in poimenovanju, oblikovanju konceptov. Ker je tu mišljenjska funkcija dovolj izdiferencirana, je pristop k razlagi oz. razumevanju prava lahko funkcionalističen, za razliko od formalizma, ki je bolj značilen za drugo pravno kulturo, ki jo opišemo spodaj.
Za drugi pravni kulturni krog bi tako lahko rekli, da temeljni na nekakšni materialni racionalnosti. Sem bi uvrstili zahodni-romanski, slovanski ali mediteransko-balkanski pravni bazen. Na tega bolj vpliva čustvovanje kot evalvacijska racionalna funkcija. Zanj je značilna sočutnost, empatija, prilagodljivost, sprejemljivost, nežnost. Močan kulturni koncept je tu Eros, za katerega je značilno sopripadanje, iskanje povezav, združevanje, puščanje stvariin suspenso. Ker v takšnem kulturnem okolju mišljenjska funkcija ni tako izdiferencirana kot v gornjem pravnem kulturnem krogu, je zato bolj prisoten formalizem.
Pravnosociološki kriteriji, ki to podskupino utemeljujejo, za razliko od srednjeevropske in skandinavske, so gotovo manjša organiziranost pravnega sistema, akterjev in institucij v njej, posledično tudi manjša učinkovitost in npr. sodni zaostanki. Tudi hipertrofija pravnih aktov. Verjetno pa tudi manjša normativno-pravna integracija v družbi kot posledica manjšega zaupanja v pravne institucije.
Tako omenjena psihološka in sociološka merila so razen za vzhodno pravno skupino deloma značilna tudi za zahodno romansko pravno skupino – predvsem bolj izrazito za njen mediteranski del.
Takšna evropska vzhodna pravna podskupina, ki bi sobivala ob zahodni-romanski, srednjeevropski-germanski ter skandinavski, bi bila sestavljena iz dveh – sicer dokaj različnih -delov: prvi del bi bil slovanski (z izjemo Madžarske), ki bi se delil v zahodni (germanski vpliv) ter vzhodni del (bizantinski vpliv). Za ta del je seveda skupna značilnost obdobje ex-socializma, katerega učinki so še vedno prisotni. Drugi del te skupine bi bil balkanski (Turčija in Grčija). Tu je skupna točka zgodovinski bizantinski vpliv ter nato tudi germanski. Zgoraj omenjeni psihološki ter sociološki vidiki pa se tu zdijo precej sorodni.
Skratka, ker socialistične podskupine evropskega celinskega prava ni več, jo je treba nekako nadomestiti z nekim novim pojmom oz. primerjalno-pravno kategorijo. Večino teh držav bi bilo sicer možno glede na pravno-normativni vidik uvrstiti kar v germansko podskupino, toda objektivno gledano sociološko-pravne ter pravno-psihološke dimenzije govorijo drugače. Te terjajo svojo podskupino.
