To je povsem človeško in temu se ne da izogniti. Drugo pa je vprašanje, na katerem nivoju se tako stanje odklonskosti, ki nas sili (najmanj) k zavijanju z očmi tako v primeru argumentov kot njih nosilcev, zaustavi. Nižja kot je kritična masa tistih, ki ob predpostavki nekega prav opozarjajo na odklonskost, globlje bo segla ne-umnost v polju javnega. Ta pa, kot je zapisal že Einstein, nima meja.
Vendar pa namen tokratne kolumne ni razglabljati ali celo pokroviteljsko moralizirati z nekega zatrjevano pravilnega intelektualnega roba, na katerem domnevno preveč samozavestno (in zato spet patološko) sedi pisec. Ne, tokrat si postavljam vprašanje o tem, koliko je na polju javnega še ostalo prostora za resnično intelektualno svobodo.
Vprašanje je treba brati natančno. Zanima me polje intelektualne svobode v javni sferi. V mislih tako nimam koncepta intelektualne svobode, ki jo posameznik za njeno ohranitev ter lastno dobrobit omeji na polje zasebnega. V interni eksil, o katerem sem že pisal. Intelektualna svoboda samo v polju zasebnega je zanikanje intelektualne svobode v javni sferi. Je poraz druge, ki pa obeta tudi poraz prve.
Prvo stanje polja javne intelektualne svobode je torej ničla, oz. neobstoj tega. To je redek pojav, značilen za totalitarna okolja. Drugo stanje pa je bolj pogosto in tudi mnogo bolj prefinjeno. Gre za stanje, v katerem je polje javne intelektualne svobode (posameznika) zagotovljeno, a se obenem pričakuje, da bo izvrševano na en sam izbrani ali odrejeni način. V takih primerih govorimo o usmerjeni javni intelektualni svobodi, kar je seveda svojevrsten contradictio in adiecto. Javna intelektualna svoboda v takih primerih je in je hkrati ni.
Poznamo pa tudi podvrsto tega drugega stanja, morda pa gre celo za avtonomno kategorijo: instrumentalizirana javna intelektualna svoboda. Tu gre za to, da nosilec intelektualne svobode v polju javnega le-to izvršuje ne zaradi stvari same, podčrtano z načeli, temveč tako ravna na ad hoc osnovi v zasledovanju bodisi lastnih bodisi fakcijskih partikularnih koristi. Skratka gre za selektivno izvrševanje intelektualne svobode v polju javnega, z namenom ne približati se prav, temveč instrumentalizirati ta prav v prid koristnim izidom v konkretnih družbenih okoliščinah.
Tako ravnanje spet ni odraz obstoja javne intelektualne svobode, zna pa biti moralno zavržno, ter je – to pa je usoda takega postopanja – logično nevzdržno na dolgi rok. Splet družbenih okoliščin, živost življenja, slej ko prej poskrbita, da se nosilec dozdevne, a instrumentalizirane, javne intelektualne svobode ujame v svoja diskurzivna in ravnanjska protislovja, se tako razgali in kapitulira v javni sferi.
Če pravkar opisano lahko pojmujemo kot interno ali samo-lastno instrumentaliziranje javne intelektualne svobode, pa je treba hkrati omeniti še njeno eksterno instrumentalizacijo. Pri tej pa gre za to, da se vsaj v osnovi iskrene intelektualno-svobodne trditve v javnem prostoru s strani vplivnih ustvarjalcev le-tega prikrojijo v prid ali prikažejo kot da so v prid izbranim akterjem. Mogoče pa je iti še korak dlje in tovrstne ekspresije iskrene javne intelektualne svobode preprosto pripisati naročilu nekoga tretjega – iz ozadja.
Vse povedano kaže, da je sama javna intelektualna svoboda zapleten pojav in da je podvržena potencialni globalni razgradnji s strani endogenih in eksogenih faktorjev, ki delujejo posredno ali neposredno, dejansko ali potencialno. Zato ne čudi, da se jo največkrat rešuje z umiki v eksil. A to, seveda, ni rešitev.
