Psovke in politika gredo, kako pač ne, z roko v roki. Pa naj si bo to v Italiji ali Sloveniji. In v obeh državah vsak dan bolj zasluženo. Italija, ki je s svojim šarmom nenadkriljiva, je tipična gerontokratska družba. S kančkom pretiravanja lahko zapišemo, da vsi, ki v sferi javnega, predvsem pa v politiki v Italiji kaj pomenijo, so stari 70+. Razlika s Slovenijo, ne nepomembna, je ta, da so v Italiji gospodje še kako v ospredju, v Sloveniji pa so – menda – v ozadju.
Ekonomski učinki v obeh položajih so očitno malodane identični. Če sem zadnjič na zgražanje nekaterih zapisal, da je Slovenija le še ostanek strohnjenca – seveda v smislu temeljne decentnosti in resnosti diskurza v polju javnega – za Italijo velja podobno. Vsakomur, ki se sprehodi po ulicah njenih najlepših mest, je kaj hitro jasno, da so leta slave davno že minula in da od neke točke preloma, ali bolje poloma, nove generacije le še črpajo na trajno usihajočem socialnem kapitalu preteklosti.
No, v tem oziru v Sloveniji ni kaj (več) črpati. Pa ne samo zato, ker ni nikoli bilo prav mnogo tega, temveč ker smo vselej kar se da vestno likvidirali še tisto, kar se je porajalo. Na tem pogorišču, ne spomnim se več, kdo, če sploh, je to že zapisal, je ostala egalitarna družba, s svojimi kar se da specifičnimi partikularnostmi. Bistvo te egalitarne družbe je neverjetna samozavest, da v tej državi praktično vsakdo zmore vse ne glede na lastne objektivne danosti in zunanje okoliščine.
In ta utvara – ki se kot taka vsak dan bolj kaže na žalost le v žepih davkoplačevalcev – nikakor pa ni reflektirana, kaj šele raztrgana v javni sferi, prestreljuje celoten družbeni sistem od najmanjšega človeka do mandatarja, oz. po novem mandatarke. Vsi smo lahko vse. In vse je lahko vsi. In ko so vsi lahko vse, vse pa vsi, ni nihče v bistvu nič in nič ni nihče. In to tudi je, oz. ni: stanje niča, še bolj pa ničevosti.
Kam to stanje pripelje (kam vodi naprej, tega ne vem, se pa bojim lastne slutnje) v političnem smislu, lepo kažejo pravkar opravljene italijanske volitve. Na njih je zmagal komedijant in stranka, ki sliši na ime cinque stelle. Tipičen primer protestnega glasu, ki je dodobra zamajal politični prostor in ki je zaradi dobro znanega (ne)delovanja italijanske politične elite povsem razumljiv; a hkrati strah zbujajoč. S svojim krjaveljskim pristopom ustvarja videz irelevantnosti obstoječih institucij, predvsem parlamenta, kar nas ponovno pripelje na prag enkrat že omenjene Weimarske republike.
Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas, čeprav, verjetno zaradi naše pregovorne majhnosti, pod simbolom le ene zvezde – kljub temu, da imamo v grbu tri, a te pripadajo Celjskim, ki jih že davno ni. Kot se zdi, je torej vse zapisano v zvezdah. Nadejam se, da tudi to, kako iz obstoječega stanja napraviti vsaj približno normalno državo. Ne Slovenija ne Italija to v tem trenutku nista, pri čemer pa je to večini prav malo mar. V Italiji, če boste šli, so vsak dan nabito polne restavracije – po 20h, pri nas pa nakupovalna središča.
Zaradi potrošniškega blišča kriza še naprej ostaja nevidna, čeprav je zagrizla že v vse pore družbenega in prehaja v crisis, ki ji mora slediti catharsis. Velika slovenska gnojna bula je predrta. Sledi še vse, kar pride. Najprej pritisk na ceno obveznic, tudi zaradi Italijanov, ki so z zadnjimi volitvami sami sebe naredili in razglasili za še bolj ne-(ob)-vladane. Morda mi prav zato v glavi zveni refren tiste pesmi, ki ni gorka niti ljudem v naših krajih: una mattina, mi son svegliato e ho trovato… la troika!
