c S

V./65. Življenje je ena sama pot

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
20.02.2013 06:16 Na življenjski poti venomer hitimo; od rojstva k vrtcu in šoli, pa na fakulteto, podiplomski študij v domovini ali tujini, do zaposlitve, v njej iščemo užitek ali delo za preživetje, pridejo otroci in pot se ponovi … delamo in hitimo od cilja do cilja, skupaj ali sami, končni pa je upokojitev, zdravje, srečna starost. Kaj pa med potjo?

Ali sploh znamo pustiti prostor mladim, sposobnim, odličnim zanamcem, ali velja znan rek Paja Kanižaja, da se človek prebija dokler je mlad, ko je star pa pazi, da se mladi ne prebijajo? Obstajajo trdni dokazi, da to ni prava pot, saj ne prinaša pravega zadovoljstva, drugim trpljenje, mladim slabe popotnice. Kaj torej narediti?


Znamenje poguma v današnjem času prilagajanja
je sposobnost, da se postavimo za svoja stališča-
ne trmoglavo in kljubovalno
(to sta potezi obrambe, ne poguma),
niti maščevalno
ampak preprosto zato, ker vanje verjamemo.

                              Rollo May

Ko razmišljam o življenju in ciljih, vedno znova ugotavljam, da so med nami ljudje zelo različnih sposobnosti in možnosti, z večjo ali manjšo energijo, z jasnimi ali meglenimi cilji, z voljo ali brez nje, z vsaj enim talentom, pa tudi z možnostjo izbire. In vendar mnogi zapravijo svoje življenje z največjo željo uspeti, pa jim niti to ne cveti, biti srečen, pa to niso, zdrav, a žal nenehno iščejo zdravnike, biti naj, a jim tega ne bo nihče priznal, sami pa bodo nenehno v dilemah. Vsak, prav vsak se zagotovo rodi z vsaj majhno možnostjo, da na nekem področju uspe. In če jo najdeš, spoznaš, če ti je res dana in ti drugi pri tem pomagajo, zlasti družina, krog prijateljev in znancev, potem si lahko srečen človek. Kajti delaš za druge in vendar zase. Srečen si, ker ustvarjaš in nikoli ti ni dolgčas.

Pravo bi mi zagotovo lahko odprlo tudi druge možnosti, ne le tožilstvo, ki se je zgodilo po srečnem naključju. Potrkala sem na vrata, ki so se »odprla« v pravem trenutku. Po pravosodnem izpitu so nekoga rabili na mladoletniškem oddelku. Ni veljal za prestižnega, nihče v njem pa ne za dovolj ambicioznega. A, kljub temu me nikoli, prav nikoli ni mikalo in tudi prepričati me niso mogli, da bi ga zamenjala. Morda z gospodarskim. Pomembnim, pa zame ne tako zanimivim. Pomoč mladim je pomoč družbi, ki jo bo jutri rabila. Tudi mlade storilce kaznivih dejanj je moč »ustaviti«, jim ponuditi druge možnosti, jim z institucijami pomagati in dati oporo, potem pa reči:«Naredili smo vse, sedaj naj pokažejo ali zmorejo.«

Šele po 25-ih letih mi je uspelo prestopiti na drugo stopnjo. Dokazala sem, da služba le ni vse, saj sem 12 let izjemno aktivno delovala v Društvu državnih tožilcev Slovenije in mu 6 let predsedovala. To ni bil korak do napredovanja, pač pa pot spoznavanja novih nalog, ki so bile, ne le v izobraževalnih procesih, pač pa tudi v prijaznem kolegialnem sodelovanju, saj društvo lahko združuje, pomaga, gradi odnose in podobo organizacije.

Brez težav sem predala Oddelek za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto in tudi predsedovanje društvu, saj je najpomembneje vzgojiti kader in ga zapustiti, ko je oddelek ali društvo na višku. Pridejo novi ljudje, nove moči in ideje, zato tvoje poti ni konec, saj jo nadaljujejo drugi. Ponosna sem na to, da je oddelek, ki ni veljal za elitnega, kasneje nudil številne vodje in predstojnike; oddelkov, tožilstva, skupine in celo društva.

Ko se ozrem nazaj, vidim, da je bila velika moč vodenja v povezovanju in iskanju pozitivnih idej, kolegialnosti in strpnosti. Očitati človeku, da ni dovolj glasen, da ne zna tolči po mizi in udarjati z besedami, je več kot neprimerno. V družbi strpnosti in visokih načel etičnosti, za to ni prostora. Gradiš z zgledi in ne le z besedami, še manj s prisilo.

Društvo državnih tožilcev Slovenije je pred desetimi leti ustanovilo tudi Beli obroč Slovenije – z botrskim Weisser Ringom iz sosednje Avstrije, katerega podpredsednik je bil prav vodja celovškega tožilstva. V slovenski prostor je prineslo izjemno povezovalnost vseh vrst pomoči; od psihosocialne, pravne do finančne in materialne, sodelovanje pri spremembah zakonodaje, preventivno delovanje na področju nasilja vseh vrst, številne akcije in kar preko 500.000 evrov nudene finančne pomoči. Tisoči so vstopili v krog, to je »obroč« in mnogi tudi izstopili. Drugačni, močnejši, uspešnejši in rešeni. Vsaj nasilja.

V Klub smo se združile tudi Janine nominiranke in Slovenke leta in delovale predvsem humanitarno.

Nastala je Komisija za pravice otrok na Mestni občini Ljubljana, ki ji ta hip predsedujem.

Bila sem skoraj na koncu kariere, stala pred zaključkom mnogih projektov in si rekla:«Za menoj je dolga prehojena pot, delo v društvu lahko nadaljujejo tudi drugi.« Prav v minulem letu sem, ne da bi vedela zakaj, pridobila številne prostovoljke, ki so sedaj sposobne prevzeti najtežje naloge. Profesionalno, strokovno in brez zadržkov.

Tako kot je za starše pomembno, da otroka usposobijo za njegovo nadaljnjo pot in iz njega ne naredijo mehkužca, maminega sinčka, »invalida«, tako je za vse vodilne izrednega pomena, da ustvarijo ekipo, ki lahko pokaže svoje sposobnosti, ker je ne dušijo in zavirajo in zato lahko iz dneva v dan napreduje. Do trenutka, ko jo lahko zapustijo in je samostojna. Kot mladostnik, ki odraste,  odide zdoma in se zelo rad vrača.

Zato ob številnih vprašanjih, kaj bo z vsem, s čimer sem se doslej ukvarjala, lahko rečem: zapustila sem Oddelek za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto, ki čudovito deluje naprej in je zgled ostalim, prenehala z delom predsednice Društva državnih tožilcev Slovenije, ki mu sedaj predseduje kolegica z mojega oddelka. Odlično, povezovalno in visoko strokovno.

Sedaj, ne da bi si pred tem želela, hotela, se potegovala, nenadoma odhajam na novo pot. Varuhinje človekovih pravic. Nimam slabe vesti, saj se bo delo povsod nadaljevalo. Z jasnimi cilji in usmeritvami, z ljudmi, ki so polni volje, energije in entuziazma.

Še vedno bom delovala v javnem interesu, aktivno, povsod, kadar bo le mogoče. A, širše. Na braniku boja za pravice šibkih in nemočnih, na zelo, zelo širokem področju človekovih pravic. Z ljudmi, ki me čakajo v kolektivu, ki je seveda zame popolna neznanka. Vedno sem bila del celote, ki sem jo poznala, od prvega službenega dne. Sedaj prihajam kot povsem nova. A, ne s strahovi in bojaznijo, da ne bi znala in zmogla voditi, usmerjati in ustvarjati. Kjer je volja, je tudi pot.

Zato s ponosom zrem na svoje pravilo:«Nauči ljudi delati tako dobro, da boš prvi med enakimi, da bo vse teklo tudi, ko in če te ne bo, da bo vsak vedel, kje mu je mesto, kje odgovornost in kako po poti naprej.« To je največ, kar lahko daš ljudem na svoji življenjski poti.

Moje vodilo pri otrocih in na vseh delovnih mestih je torej jasno:«Učiti z zgledi in dati ljudem občutek, da so pomembni, ker so odgovorni, ker znajo in zmorejo.«

Veselim se nove poti, kajti po izhojenih hodijo in bodo odslej hodili moji čudoviti nasledniki. Zato sem na odhodu in prihodu.

Pomembno je dejanje,
ne sad tega dejanja. Narediti moraš tisto, kar je prav. Morda ne bo v tvoji moči, morda ne bo v tvojem času, da bo dejanje obrodilo sad. Toda to ne pomeni, da prenehaj delati tisto, kar je prav. Morda nikoli ne boš izvedel, kaj je bil rezultat tvojega dejanja. Toda, če ne storiš ničesar, ne bo nobenega rezultata.

                                             Mahatma Gandi