Knjigo je mogoče brati na več načinov. Lahko jo beremo kot neangažiran niz različnih avtorjev o temah, povezanih z delovanjem Sodišča EU in njegovih partnerskih sodišč v evropskem prostoru. Lahko pa jo, drugače, beremo tudi kot angažiran niz povezanih avtorjev o različnih temah, vezanih na pravni razvoj evropskega kontinenta v zadnjih nekaj desetletjih.
Prvi način branja bi lahko označili kot branje ad rem; drugi pa bolj ad personam. Pri ad rem pristopu gre za raziskovanje v smislu znanstvenega pristopa samega na sebi; v smislu ambicioznega iskanja novih teoretičnih spoznanj ali manj ambicioznega odkrivanja bolj ali manj opisnih ali pa tudi že analitično obdelanih - razloženih dejstev.
Pri ad personam pristopu pa gre za neke vrste sociološko (lahko tudi psihološko, za katero pa je potrebno že tudi naravoslovno znanje) študijo vzorcev razmišljanja in družbenega (po)ustvarjanja neke epistemološke skupnosti.
Da je zadeva še toliko bolj zanimiva, gre v tem primeru za epistemološko skupnost, ki je institucionalizirana in potemtakem nastopa ne le kot intelektualna, temveč kot pravno-politična elita s konkretnimi supranacionalnimi vzvodi moči.
Že na prvi pogled, vsaj zame, je ta ad personam raziskovalni pristop manj konvencionalen, manj suhoparen ter zato bolj privlačen. Vprašanje, ki si ga zastavlja, je, kako supranacionalna, pa tudi nacionalna, pravniška elita, znotraj nje še posebej sodni akterji, vidijo svojo vlogo ter vlogo institucij, ki jim vlivajo življenje.
Avtorji in njihovi prispevki na tako zastavljeno vprašanje ne ponujajo enoznačnega odgovora. Vsaj v določenem delu morda res prevladuje hvalospevni ton; tak, ki poveličuje dosežke Sodišča, in ki, na preveč plastičen način, pravzaprav poje hvalnico samemu sebi. To se na nek način zrcali tudi v samem naslovu knjige, ki se v prevodu glasi: Sodišče EU in izgradnja Evrope. Skromno, ni kaj.
Toda v knjigi najdemo tudi drugačne prispevke. Če že ne kritične, pa vsaj take, ki skušajo, čeprav gre za institucionalne akterje, držati distanco do svojih institucij in o njih razmišljajo na precej stvaren način.
Iz tega zadnjega - zlasti ko prebiramo prispevke (sedanjih ali bivših) predsednikov evropskih in ključnih nacionalnih ustavnih sodišč - ugotovimo, kako pomemben je za delovanje institucij, za vzdržnost, stabilnost, koherentnost, zares za zdravje evropskega sodnega prostora: človeški faktor.
Elite, če so meritorne in kot take zmožne kritične samorefleksije, so glavni garant delovanja institucij. Le-te pa so nujna, čeprav ne zadostna, predpostavka uspešnega delovanja Evropske unije. Karkoli si že kdo misli o Sodišču EU, težko bi bilo zanikati, da je v zadnjih desetletjih odigralo ključno, mestoma pa prav vizionarsko vlogo pri oblikovanju pravnega reda EU, takšnega kot je danes.
Prav ta pravni red, in tu moram soglašati s konvencionalnim narativom, pa je hrbtenica stabilnosti današnje EU. Kakorkoli obrnemo, EU je še dandanes predvsem pravna skupnost. Vse ostalo ekonomsko, politično ter celokupno družbeno meso, pa naj se sliši še tako čudno, se še vedno nalaga na pravni skelet.
Kaj ta je, kaj naj bi bil in kako njegovi tvorci razmišljajo o njem, pa izvemo iz v uvodu omenjene knjige. Ta kolumna je zato upravičeno posvečena njej.
