Naši časi so turbulentni. Na eni strani smo paradoksalno na globalni periferiji. Za Evropsko unijo se v globalnem smislu zanimajo le še redki. Še najbolj tisti, ki skačejo po mrtvem telesu takozvanega imperialističnega zahoda. Slovenija še mrtvec več ni. Smo le še ostanki strohnjenca, zamotanega v provincialne zgodbe, ki se zdijo velikanske. A niso vredne več izgubljanja besed.
Morda to velja celo za Evropo. Toda tam besede še vedno derejo v potokih. Eden večjih nalivov se je zgodil pretekli teden. Sprožil ga je dolgo pričakovani govor britanskega prvega ministra. To je bil govor o Evropski uniji. Kot so zapisali nekateri, pa je šlo bolj za nastop namenjen britanski publiki kot evropskemu avditoriju.
Kako tudi ne. Cameronu se namreč ne osipa le država, do česar utegne priti po škotskem referendumu, temveč tudi podpora med konzervativnimi volivci. Desno od konzervativcev se je namreč oblikovala izrazito evroskeptična politična skupina, ki na prihodnjih volitvah v britanski parlament lahko Cameronu in njegovim odškrne pomemben delež volivcev. Nekateri govorijo celo o 10%.
Tako je bil Cameronov evropski govor v prvi vrsti res namenjen domači audienci. Njegova poudarka sta bila dva: Velika Britanija bo izpogajala novo pogodbeno ureditev v EU, na osnovi katere se bodo britanski volivci do leta 2017 na referendumu lahko odločili, ali ostanejo v EU ali pa se od nje poslovijo.
Če do tega res pride, bi bila to za Camerona win-win situacija. EU bi se ukrojila po britanskih željah, domača politika pa po preferencah konzervativne stranke. Če bi namreč britanski volivci glasovali v prid nadaljevanja članstva v EU, bi domači evro-skeptiki izgubili znaten del vetra iz svojih jader. No, če se vsaj nekaj od tega ne zgodi, je Cameronov poraz izpričan in definitiven.
Kakorkoli, kot se za razdvajalne politične like spodobi, so nekateri Cameronov evropski nagovor kovali v zvezde, drugi pa so ga raztrgali. Pa si ni zaslužil nič od tega. V njem je nekaj odličnih točk. Tako je za Merklovo ponovil, da po razrešitvi evrske krize EU ne bo več taka, kot je bila doslej. Spremenjena bo do nerazpoznavnosti. To so težke besede in četudi se ne uresničijo v celoti, je nekaj na njih.
Cameron ima tudi prav, ko za Friedmanom na primeru EU opozori na nevzdržnost ter hkrati neznosno privlačnost statusa quo. Ta lahko zapelje Unijo le še v bolj pogubno stanje kontinuiranega izgubljanja konkurenčnosti in vsesplošnega nazadovanja tako v relativnem kot absolutnem smislu.
Unija naj bi se iz te zagonetke izvila z večjo prožnostjo, z repatriacijo določenih pristojnosti, z večjo vključenostjo nacionalnih parlamentov v sprejemanje odločitev na evropski ravni. Ob tem pa bi Britanci pristali le na integracijo v smislu skupnega trga, glede preostalega pa bi se šli restavracijo a la carte. Dvomim, da bo Angela pripravljena streči v takem gostinskem aranžmaju.
Pa recite, če to niso turbulentni časi! Medtem ko britanski prvi minister piše retorično zgodovino; ko Merklova brusi kopja za nove volitve ter grška vlada po principu izrednih razmer mobilizira delavce na delo v znak prepovedi stavk, se mi še naprej razvijamo nazaj. Toda tudi to ima svoj, še kako turbulenten čar. A kaj bi jadikovali, saj smo po samo-odstopljenem finančnem ministru še do junija likvidni. Ko gre za denar res, kaj pa za razum?
