Pred časom sem več dni preživel v kotičku arabskega sveta, ki je bolj zahoden kot zahod sam. Tja so nas transplantirali na akademsko misijo, katere namen je bil razpravljati o globalnih vprašanjih naše dobe. Razprave niso bile nič posebnega. New wine in old bottles, smo zaključili. Največ novih spoznanj se je stkalo iz pogovorov med udeleženci sami.
Ti so še enkrat več potrdili dejstvo popolne situalizacije znanja, vedenja, samo-razumevanja in diskurzov. Univerzalno je le partikularno. Koncepti so razumljivi vsem, imajo enoten abstraktni pomen, tako da je pogovor mogoč, vendar njihova relevantnost od okolja do okolja variira do neprepoznavnosti.
Vsako od okolij in njegovi prebivalci trpijo tudi svojo inherentno bol. Ni kotička na tem planetu, ki ga ne razjedajo njemu specifične bolečine. Zanje je značilno, da na njih uspevajo ozke elite, od njih trpijo široke množice in da k razmisleku priganjajo intelektualne obrobneže. Ti si na bolečinah svojih političnih svetov razbijajo glave, lomijo srca in v želji po preživetju ne le telesa, temveč predvsem svobodnega duha, odhajajo. Stran.
V eksil. Vsaj dve tretjini tistih, s katerimi sem imel priložnost izmenjati vsaj nekaj besed v tem večdnevnem akademskem eksperimentu, je odšla iz svojih domovin. Te so jim bile preprosto preveč mrzke. V vsestranskem smislu in posledicah te besede. Mrzke tako, da jim tam ni bilo obstati po materialni in intelektualni plati. Največkrat pa kar oboje. Nemalokrat se zgodi, da je premik v eksil tudi posledica čistega refleksa po preživetju.
To dvotretjinsko dejstvo je naravnost frapantno. In tragično. Zakaj, te ljudje niso odšli v eksil prostovoljno. Prostovoljnega eksila po definiciji ni. Temveč so odšli zaradi teže mrzkosti. A tragika je v tem, da so obenem ostali. Tako so oni zunaj, del njih, ali celo srčna celota pa je ostala doma. To pa rodi specifično razcepljenost osebe in nemirnost duha. Rezultat je vsaj v majhnem delu nesrečen posameznik. Včasih pa gre tudi za popolne razvaline.
Te metafore so znane. Nenazadnje so bile eden ključnih motivov pri našem največjem pesniku. Ni nam treba ponavljati tistih verzov o goljufivi kači znanja in o viharjih jeznih mrzle domačije. Te vsak dan bolj in spet živimo.
Iz pogovorov s kolegi iz nekdanjih jugoslovanskih republik južno od nas že dalj časa vem, da so tamkajšnji prostori prežeti s svojo zastrupljeno logiko, ki odganja in odbija vse, kar je svobodomiselno in normalno po zahodnih standardih. To so prostori, ki so se jim številni odpovedali za vselej in pristali na eksil.
To so prostori zatohlosti, provincialnosti, neverjetne samozadostnosti, zaslepljenosti, sprenevedanja, laži, skratka vsesplošne ter sistemske dekadence, v kateri je prav postalo narobe in narobe prav. Ti prostori se praviloma širijo od juga proti severu, od vzhoda proti zahodu, kar je istočasno tudi smer, v kateri njihova intenziteta polagoma plahni.
Po naravi optimist, sem bil prepričan, da je Slovenija v krogu tistih dežel, kjer se tehtnica preveša v pozitivno stran. Kjer so patologije v upadanju in velja trend krepitve in okrevanja. V tem prepričanju so me utrjevali tudi drugi, ki so nas gledali in opazovali od zunaj. Bojim pa se, da temu ni več tako.
Če je moja skrb na mestu, bomo priča rekreaciji eksila. Ta bo dvojen. Introvertirani, kot smo ga že poznali: umik vase. Ter eksil v pravem pomenu besede. Le da bo šlo tokrat množično in zares – torej ne le za instrumentalizirane medijske floskule.
