Kriza je stara grška beseda. Prvotno pomeni razločevanje, odločanje, sodbo. Krizo bi lahko pojmovali kot nekakšne porodne krče. Je opomin, klic. Glavobol in slabost, ki spremljata »mačka«, nas opominjata, da se zamislimo nad včerajšnjim dnem. Bolečine v trebuhu nas opozarjajo, da moramo jesti drugače. Kriza Zahoda se čuti kot bolečine v trebuhu zaradi gmotne prenasičenosti in razkrinkava našo resnično krizo: revščino duha in srca. Kupujemo lahko manj, porabimo lahko manj. Za razkošje je na voljo manj denarja. Ali je to katastrofa ali blagoslov?
Zdaj stokamo zaradi bolečin, ki nam jih povzroča kriza. Leta in leta smo bili neprizadeti ob dejstvu, da milijoni ljudi umirajo od lakote, medtem ko si mi ustvarjamo cele gore zalog mesa in masla ter porabimo neznansko vsote za bolestno oboroževalno tekmo.
Iz krize vodita dva izhoda. Ali katastrofa, če posamezniki in skupine, ki imajo moč, branijo s to močjo le svoje lastne koristi in privilegije. Ali pa opustitev takšnega ravnanja, ki se ne ozira na slabotnega, nemočnega človeka ter utemeljuje grabežljivost močnejšega.
Stiska je lahko tudi blagoslov! Spodbudi nas, da začnemo razmišljati o pravih življenjskih vrednotah. Odločiti se moramo, kaj je resnično pomembno. Ali se bodo skupine na ves glas sklicevale na svoje prednosti? Ali bodo posamezniki še bolj garali, da ne bi izgubili katere od svojih razkošnih igrač?
Ali pa bomo živeli drugače: preprosteje in naravneje, bolj človeško? Ali bomo končno začeli živeti po meri človeka, tudi tistega slabotnega? Saj je vsak človek vreden truda, tudi otroci in stari ljudje, bolniki in nemočni? Ali nas bo kriza naučila, da bomo z manj prišli dosti dlje?
Phil Bosmans
Še vedno se živo spominjam obdobja tik pred osamosvojitvijo, groženj juga in vojske, da si samostojnosti ne moremo in ne smemo privoščiti, napovedanih demonstracij, usodnega odhoda slovenskih predstavnikov iz Zvezne skupščine in tistega poletnega večera, ki so mu sledila letala, tanki, celo mrtvi in končno svoboda. Samostojnost. Čas za nove zmage, za deželo, ki bo podobna Švici; z naravnimi lepotami, ki jih celo tam ni v taki obilici in s pridnimi ter delovnimi ljudmi, ki so jih povsod po svetu sprejeli z odprtimi rokami, kot poštenjake in garače. Mark ni bilo več treba kupovati na »črnem trgu«, pustili smo sode in lihe, pa bone, odprli meje, odšli v Evropo, vstopili v sloviti E-parlament, pokazali najboljše in najlepše kar premoremo. Mnogi so nam zavidali, tako znanje kot sposobnosti in ljudi, ki znajo vsak kraj, mesto, celo vas, spremeniti iz bodeče neže v turistični nagelj. Mnoge smo gledali kot bogove, ker so znali voditi ljudi in predstavljati avtoriteto. Razraslo se je privatništvo, vsakdo je stopil na svoj »vrtiček«, pulil plevel, sejal, ali sadil rože in začel tekmovati s sosedi. Kdo bo imel lepši dom, tuje ploščice, italijansko pohištvo, afriški parket, najdražje gospodinjske aparate, največji avto, velik poslovni kovček, usnjeno jakno, hišico na morju in v hribih, kdo bo gledal in lovil afriške živali, plesal južnoameriški tango, se kitil z ruskim jantarjem, v živo videl avstralskega kenguruja, igral tenis v Južnoafriški republiki in se poleti hladil v Skandinaviji ter v živo opazoval taljenje ledu na Antarktiki. Otroci so dobili kupe inštrumentov, če so jim bili všeč ali ne, inštruktorje vsaj dveh do treh jezikov, privatno šolo baleta in hip hopa, telefon ni bil več stacionaren, da si moral biti doma, če je zvonil, pač pa sprva tak, da bi rabil orožni list in presneto drag, nato pa vedno manjši. Prav tako je bilo z računalniki, ki jih danes lahko vtakneš v majhno torbico.
Male in simpatične trgovinice v mestu, kjer si dobil celo sukanec, so propadle, vse si lahko dobil šele v veleblagovnicah in vele-centrih na obrobju mest. Nič več ni bilo državno in družbeno, skoraj vse privatno. Tisti s komercialno žilico in smislom za delnice, so s krediti pokupili tovarne in podjetja, kjer so bili tisti hip vodilni, si dvignili plače in mimo grede odplačevali anuitete. Če so dobro gospodarili, so dobili več kot so plačali. Male delničarje so izrinili in začelo se je veliko razslojevanje. Nekateri so imeli nenadoma veliko, zelo veliko, denar ni bil varen doma, pač pa mnogo bolj v tujini, celo v eksotičnih deželah, z nižjimi davki. Vse je bilo legalno, vsaj tako so trdili. Tisti, ki so to počeli, so bili korak pred onimi, ki bi morali ugotavljati nepravilnosti, saj se nanje brez praktičnih primerov ni bilo mogoče teoretično pripraviti.
Začel se je raj za tiste, ki so gradili nepremičnine; zidali bloke in počitniška stanovanja. Kmetijstvo ni bilo več modno, saj se zdravih in malo piškavih jabolk ni dalo prodati. Vabila so tuja, taka kot jih je zlobna kraljica dala Sneguljčici. Meso je bilo rožnato in vse je dišalo po tujini ali od tam uvoženi »domovini«.
Nenadoma je bil pohlep nekaterih tako velik, da so marsikateri »balončki« začeli pokati, ljudje so ostali brez služb, kaj šele odpravnin, pravic, denarja, regresov. Število brezposelnih je preseglo magično mejo 100.000. Socialnih transferjev je bilo čedalje več. Nekateri so znali tudi z njimi živeti in se niso želeli zaposliti, saj bi dobili manj, če bi delali. Nekateri so imeli ravno toliko, da so morali plačevati vrtec, elektriko, vodo, stanarino in jim je ostalo bore malo za preživetje, drugi so trdili, da nimajo, delali na črno, prikazovali nizke dohodke, goljufali davkarijo in živeli na račun poštenih. Politika je dobila povsem nov obraz. Mozolji pubertete so se začeli gnojiti in skazili so prenekatero naravno lepoto.
Nič več ni bilo sveto, marsikdo se za nič ni čutil krivega, čeprav so ga lovile in iskale kamere, je vanje vedno zasikal, da gre za zaroto, politično gonjo, montiran proces. Če si imel denar je bil celo en odvetnik in to iz boljše odvetniške družbe premalo. Nedolžnost in celo odškodnino doma ali v tujini so prinašali tudi zaradi strank samih podaljšani procesi, potem pa se je vpilo, da se je treba opravičiti, objaviti, da nisi kriv, plačati. Avtoriteta ni imela več cene. Pravo je postalo drugorazredno, spoštovanje zakonov pa prava redkost.
Če ni zgledov, je kot pri miškah, ki plešejo, če mačke ni. Vse je zbledelo, zarjavelo, se začelo sesuvati. In nekega dne so se zgodile povsem drugačne demonstracije kot tiste, ki so jih obetali bratje z juga. Naše. Domače. Z napisi, ki bodejo v oči, ki so lahko celo žaljivi, a za mnoge edino kar imajo.
Nekje sem prebrala, avtorja ne poznam: Naš način razmišljanja in osredotočenost sta odvisna od treh ključnih vprašanj: Kam grem? (moja vizija ali slika prihodnosti, kakršno si želim), v kaj verjamem? (moja načela ali vrednote) in zakaj živim? (moj smisel oziroma poslanstvo). Vizija, vrednote in poslanstva pa so prepleteni in neločljivi. Če nismo osredotočeni na svoje vrednote, zlahka izgubljamo energijo. Bolj ko se zavedamo svojega poslanstva oziroma smisla življenja, več energije imamo in bolj strastni ter predani smo. Najbolj izpolnjeno živijo ljudje, ki se najbolj zavedajo svojega življenjskega poslanstva.
Dan za dnem poslušam, in to je zame kot pravnico boleče, da je pravna država umrla, da se v postopkih nikomur nič ne zgodi, da so vsi oproščeni, izpuščeni, da ni poštenja, da ni pravih zakonov, če pa so, se jih ne upošteva.
Upam, da je totalna kriza vrednot in upor naroda priložnost, da rešimo, kar se rešiti da. Da vsak, pa čeprav kmet, smetar, pleskar, prodajalec, medicinska sestra, vzgojiteljica, zdravnik, ekonomist, agronom, strojni inženir, atomski fizik, snažilka, strojepiska, mizar, natakar, policist, sodnik, vrtnar ... naredimo vse in še več od tega, kar se od nas pričakuje. Tako kot bi želeli, da drugi delajo za nas, da nam bo všeč, da bomo srečni, da bo delo dobro opravljeno ...
Nasilje ne bo rešilo težkih časov, ne bo obudilo pozabljenih vrednot, ne bo sestavilo razbitin v kupo sreče, pač pa bo stvari le še poslabšalo. Ne smemo ga dopustiti, ne smemo mu dovoliti, da pride na plan, da kraljuje, da kaže pot prihodnosti. Ljudje imajo pravico zahtevati spremembe, ki se morajo čutiti od najnižjega do najvišjega položaja v državi, a mirno, argumentirano in dostojanstveno.
Spomnila sem se na zgodbo dečka, ki je imel enajst let in sta z očetom lovila ribe, če sta le našla pravi trenutek. Na dan pred začetkom sezone sta ponovno odšla ribarit. Sin je nenadoma začutil, da je vaba prijela, dvignil je ribo, bila je največja in zažarel je. A, oče je pogledal na uro in mu rekel:«Dve uri še manjkata do začetka sezone. Vrzi jo v reko.«. Sin se je razburil, prosil, jokal, oče ni popustil, čeprav sta bila sama. Čez trideset let se je kot uspešen poslovnež pogosto spomnil očeta.
Zgodba uči o zgledih, o etiki, ki se začne s preprostimi stvarmi o poštenosti ali nepoštenosti.
Zaključila bom z Gandijevo mislijo: "Pomembno je dejanje, ne njegovi sadovi. Storiti morate pravo stvar. Morda ni v vaših močeh, morda ne bo obrodila sadov v vašem času. Toda to ne pomeni, da morate nehati delati kar je prav. Morda ne boste nikoli izvedeli, kateri je bil plod vašega dejanja, vendar, če ne boste ničesar storili, ne bo nobenih plodov."
Čas je, da smo preprosto pošteni in odgovorni. Vsi, brez izjeme.
