Med ostalimi kandidati je sicer še kdo, ki je že kdaj stopil iz teme neprepoznavnosti in se na strani različnih medijev vpisal s kakšnim dejanjem, dogodkom ali zgolj s svojo podobo. Seveda je vsako novo ime takoj deležno medijske pozornosti, brskanja po internetu in iskanja odgovorov na vprašanja: kdo je, kaj je delal, zakaj se je prijavil. Do 11. novembra, ko bomo poleg Martinovega obeležili najbrž le prvi krog volitev, je še daleč. Kaj vse bomo videli, kaj doživeli …
V tistem časa je bilo Sonce ves čas nad enim delom Zemlje. Druga polovica je živela v mrazu in temi. Živali s hladnega predela so pošiljale najboljše bojevnike iz svojih vrst, da bi poskušali izmakniti vsaj košček sonca in ga prinesti na drugo stran. Nobenemu ni uspelo… niti volku niti medvedu niti losu. Ene so ustavili čuvaji Sonca, druge pa je usodno ožgal ukradeni ogenj. In ker je bila pot tako dolga, so tisti, ki so se vendarle vrnili na cilj, prinesli le še ugaslo kroglo.
Živali na hladni strani so drgetale in obupavale.
Nekega dne pa je tanek glasek iz teme vesoljnemu živalstvu naznanil:
»Še jaz lahko poskusim!«
Ko so živali sprevidele, da se je oglasila drobcena pajkovka, so se na ves glas norčevale:
»Daj no, noben bojevnik nisi, navadna šibka ženska si. Kako si drzneš predlagati kaj takega, ko je spodletelo najmogočnejšim med nami?«
A mala pajkovka je bila že na poti. Neomajno je hodila, drobcen korak za korakom. V pajčjih korakih je bila pot izredno dolga. Drobno telo pa ji je prineslo tudi prednosti. Brez težav je lahko smuknila mimo čuvajev Sonca. Nato je izmaknila majceno ognjeno kroglico in z drobcenimi nožicami izdelala kroglico iz prsti. Pajki so izredno spretni. Okoli kroglice je celo stkala tančico, da bo ogenj obvarovala pred vetrom in mrazom. Potem je znova krenila na pot. V pajčjih korakih je bila pot dolga. Vendar ji ni nikoli primanjkovalo volje, počasi je napredovala in postavljala nožico pred nožico. In ko je prispela na hladni pol, je njen plamenček še vedno gorel. Vsem živalim je dovolila, da so se naužile toplote in svetlobe. In nihče ni pozabil, da gre zahvala za njegovo srečo drobceni pajkovki…
Béatrice Tanaka, iz knjige Modrosti srca
V zgodbi, ki sem jo našla v knjigi Philippa Lagautriera je sicer govora o mali pajkovki, v bistvu pa gre za biblijsko zgodbo o pastirju Davidu, ki je premagal velikana Goljata in o šibkih, ki zmagujejo tam, kjer so močni neuspešni.
V težkih časih, ki so morda celo najtežji v zadnjih desetih ali celo dvajsetih letih naše samostojnosti, si želimo najboljših »bojevnikov« iz svojih vrst, ki sicer ne bi poskušali »izmakniti košček sonca«, pač pa vnesti mir, blaginjo in strpnost med ljudi v našo malo podalpsko deželico.
Minilo je pet let od zadnjih volitev predsednika republike in ponovno stopajo v boj kandidati, med njimi ta hip le dve kandidatki, a potrebno bo prestopiti prvi prag, ki bo za večino zbiranje podpisov.
Ustava RS kot naš krovni zakon, na katero se vsi tako radi sklicujemo, zlasti, ko iščemo svoj prav, v 2. členu določa, da predsednik republike predstavlja Slovenijo in je vrhovni poveljnik obrabnih sil, da pa so njegove pristojnosti iz 107. člena ustave, da razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone, imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom, postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike, sprejema poverilna pisma diplomatskih predstavnikov, izdaja listine o ratifikaciji, odloča o pomilostitvah, podeljuje odlikovanja in častne naslove, opravlja pa tudi druge zadeve določene z ustavo. Na zahtevo državnega zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznem vprašanju.
Med pogoji v 103. členu najdemo, da je za predsednika RS lahko izvoljen le državljan Slovenije, v 2. členu Zakona o volitvah predsednika Republike pa, da ima pravico voliti in biti voljen za predsednika republike državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti in mu ni odvzeta poslovna sposobnost.
Zlasti v teh dneh in tednih se sprašujemo ali je to dovolj, saj ni nikjer omejitev glede izobrazbe, zdravja in prav tako ne sita, ki bi onemogočalo vsaj začetek kandidiranja z zbiranjem podpisov. Zgodovina naše samostojne Slovenije, torej zadnjih dvajsetih let, je sicer že poznala kakšnega kandidata, pri katerem bi se morali vprašati ali je potrebna zgolj podpora volivcev ali bi morala biti vstopno sito tanjše.
»Kapo dol«, bi rekli pred kandidatom, ki si upa stopiti pred 1,5 milijona volivcev in vsaj v medijih reči: kandidiral bom za predsednika države. A, tudi tu se nam lahko s to »kapo« pošteno zatakne. Spoštujem in prav je, da vsi spoštujemo različnost ljudi, priznavamo vse pravice, ki jim gredo po ustavi in zakonih in jim nenazadnje pustimo celo to, da se pojavijo kot kandidati. A, ko pogledamo številne razpise za različna delovna mesta; od prodajalcev do inženirjev, direktorjev, predsednikov uprav, … se tam znajdemo pred številnimi pogoji, ki jim že v startu marsikdo ni kos; od izobrazbe, zdravstvenega spričevala, let delovnih izkušenj na točno določenih področjih, znanja tujih jezikov, … Pri »vladanju« pa se nam očitno zatakne. Ne za poslanca, ne za predsednika države takih pogojev namreč ni. Raznolikost poklicev, delovne dobe ali ljudi brez nje, od tistih skoraj brez šol do doktorjev znanosti, vse na kupu, vse na rešetu, vse na ogled medijem in preko njih ljudem.
Rečemo lahko sicer, da se nekdo le za hip pojavi, pogrne mizo, dobi, izposodi ali kupi ikebano s cvetjem, se pražnje ali ne obleče in govori; gladko, lepo, prijazno, všečno ali napadalno, obljublja, da zna voditi, da zna delati, da hoče biti predsednik, da bo že pokazal kaj zna in zmore in rešil to Slovenijo. Marsikdo se ob marsikom le nasmehne. A, mediji pridejo, poslikajo in na spletu, ki je danes raj za vse vrste firbcev je vse na ogled. Za vekomaj.
Čeprav vemo, da je pot do prave nominacije, kasnejših soočanj in procentov na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah, kar dolga in težka, se kdaj, najbrž pa ne samo jaz, vprašamo: kako je to mogoče, kaj si o nas mislijo drugje in kako si tu in tam, pred vsakimi volitvami – na pet let, kdo sploh upa napovedati svojo kandidaturo.
Če odmislimo denar, ki je sveta in najbrž tudi volitev vladar, vsaj bil, vidimo, da so pristopi nekaterih kandidatov danes tako inovativni, da ti zastaneta dih in srce. Če sem se na začetku nasmehnila ob strašni delovni vnemi vsaj enega kandidata, si danes pravim: tudi to je možno. Nov način, morda najbližje ljudem, ki jih tako prav poceni srečuješ dan za dnem. Kako pa se bo na to odzvalo volilno telo, bomo še videli.
Brez facebooka in nagovarjanja na njem si danes skoraj revež, še aktualni predsednik države se je sedaj vanj vključil. Kaj hočemo, to ni več tržna niša, to je nuja.
Morda bo prav letos še posebej zanimivo ugotavljati kaj vse bodo obljubljali kandidati, saj gre za izredno travmatično obdobje, ko je več kot sto tisoč ljudi brez službe, zlasti mladih, obeta se celo lakota, pa ne le pri nas, številni varčevalni ukrepi in še kaj. Kdo bo zmogel prepričati ljudi, da je pravi in kaj lahko sploh naredi? Nagovarja, spodbuja, okara, nagrajuje, saj lahko poveljuje le vojski.
Spominjam se časa pred prejšnjimi volitvami predsednika države in strašnih polemik o tem kje naj živi, ali naj ima rezidenco. Javnost se je razdelila, saj so nekateri menili, da lahko živi kar tam kjer je živel, drugi, da mora imeti vsa dostojen prostor, pa ne le služben v prestolnici, tretji, da spodobno rezidenco.
Dosedanji je ostal v svojem domovanju v centru mesta, s sila skromnim dostopom, na ulici, kjer je sicer kakšna stavba medtem dobila novo preobleko, ki bi jo morda tudi sicer. A, kaj bi se zgodilo, če predsednik ne bi imel stanovanja v Ljubljani? Bi se pač vozil, bodo rekli.
Spet bomo in bodo modrovali med seboj in z mediji, z občani, na okroglih mizah in še marsikje; o mejah, zlasti na morju, o finančnem dolgu, obveznicah, bankah, slabih kreditih, morali in vrednotah, hrvaških varčevalcih, pa o delovnih mestih, odpuščanjih, stečajih, kriminalu, pravosodju, pa tudi o čisto osebnih stvareh; o plačah, ženah, otrokih, alkoholu, vojski, policiji, drogah, izobrazbi, podnebnih spremembah, suši in lahkoti, pa poplavah, jedrskih elektrarnah, potresih, pretresih in še marsičem.
Vsakih pet let naletimo na nove prijeme kandidatov, njihove predstavitve v medijih, takih in drugačnih; levih, desnih, srednjih, rumenih, tudi na blatenja, pisma bralcev, pisanje na facebooku in twiterju, v klepetalnicah, na blogih in še marsikaj. Vsak resen kandidat že računa na »udarce pod pasom«, ki se jih sicer ne veseli, a ve, da jih bo najbrž prejel.
Spet se bomo spraševali zakaj ni ženskih kvot, zakaj ženske volijo moške in ne ženske kandidatke, kdaj bo prva predsednica države in še marsikaj.
Običajno je predvolilni čas prepoln obljub, marsikdaj bi marsikaj dali, da bi bilo res vse to kar kandidati obljubljajo. To je tudi čas »sajenja rožic« in njihovega »zalivanja« in skoraj že »cvetenja«. Nekatere protikandidati zastrupijo takoj in odmrejo, druge cvetijo, le trajnic je malo.
Oni dan sem prebrala, da kmetija ne išče več lastnika, saj ga je menda že (lani ali letos?) našla, pač pa se išče »šef gostilne« - na eni izmed komercialnih TV. Ob tem pomislim, da bodo morda nekega dne kandidate povprašali ali znajo peti (morda se bodo preizkusili celo na karaokah, plesati, plavati, teči, saditi krompir) …
Menim pa, da so vedno v prednosti tisti, vsaj morali bi biti, ki so nekaj že pokazali, ki se berejo kot knjiga, ker ne kupujemo »mačka v žaklju«, pač pa preizkušenega človeka za predsednika države.
In tu imajo zagotovo prednost in to nesporne le trije, tisti, ki že sedaj vodijo po vseh javnomnenjskih raziskavah. Težko bi nas še v čem presenetili, za njimi pa nenazadnje stoji večji del slovenske javnosti, politike, strank, medijev, … Za vse ostale menim, da želijo le trenutek slave, pozornosti, prepoznavnosti, ker se bo vedno zanje reklo, da so nekoč, čeprav se zna zgoditi, da ljudje tudi to pozabijo, kandidirali.
In kakšen naj bi bil moj, naš predsednik države? Miren, resen, strpen, človek zgledov, poln znanja, pomirjevalen in tak, da nas bo predstavljal doma in v tujini. Povsod suvereno in s spoštovanjem tistih, ki ga bodo sprejeli kot predsednika naše male Slovenije. Ne navijam prav za nobenega izmed njih, ker to preprosto ne smem. Čeprav morda šele v drugem krogu pa bo zmagal en sam. Ker ga bo izvolila večina, pa čeprav le tistih, ki bomo prišli na volitve. In tu se zatakne. Voliti bi morali vsi z volilno pravico. Tako pa opažamo, da jih je vse preveč, ki menijo, da ne morejo ničesar spremeniti, na nič vplivati in ne hodijo na volitve in referendume, potem pa jamrajo, jokajo, stokajo, kritizirajo, le odločali niso hoteli. To velja zlasti za ženske, ki smo kot vemo, tako pozno dobile volilno pravico, da smo nanjo prehitro pozabile. Zlasti ob referendumih, pa tudi po volitvah, si včasih tiho rečem: tistim, ki iz opravičenih razlogov trikrat ne bi prišli na volitve, bi morali volilno pravico nenazadnje celo odvzeti. Že grožnja bi namreč pomenila, da bi se je začeli resno zavedati. Tako pa nam demokracija daje tudi to; možnost iti in izraziti svoj glas ali ostati doma in čakati, da to storijo drugi, čeprav nam morda njihova izbira ne bo niti malo všeč.
Še je čas, da razmislimo tudi o volilni pravici, ki je dejanska in stvarna. Imamo jo, a nam je zanjo včasih tako malo mar. Škoda.
