Kritični trenutek je tisti, ki tlakuje prihodnost vsakokratne družbe. Najtežje je priti do spoznanja, da je posamezna družba dosegla prelomnico, ko bo odločeno ali bo strmoglavila v prepad ali pa se bo uspešno izognila vsem preprekam. O ključnih kritičnih trenutkih za neko družbo je seveda najlažje pisati iz zgodovinske oddaljenosti, za vnaprej pa jih vselej težko napovedati. V polpretekli slovenski zgodovini lahko denimo, slovensko osamosvojitev, označimo kot ključni trenutek, ko sta različna pola presegla zgodovinsko razdeljenost, se zedinili in se odločili za skupno pot. Ne kdaj prej, ne kdaj kasneje, nista različna svetovnonazorska pola našla soglasja o temeljnih stebrih za razvoj slovenskega javnega prostora.
V vročih poletnih tednih postaja vse bolj jasno, da je potrebno poiskati soglasje o temeljnih razvojnih smernicah slovenske družbe. Do takšnega soglasja pa ni mogoče priti z lepimi besedami, izrečenimi na kakšni tiskovni konferenci. Besede ne zadoščajo več, potrebna so dejanja predstavnikov vseh svetovnonazorskih polov, da se bomo lahko izvlekli iz kritičnih razmer, ki ogrožajo našo prihodnost in življenje v samostojni in neodvisni državi. Gre za nič drugega kot za ponovno plebiscitarno odločanje o temeljnih izhodiščih za razvoj naše države. Odločanje, ki bo verjetno še bolj odločilno, kot je bilo tisto pred skoraj dvaindvajsetimi leti.
Vendar trenutno obstaja, kot smo pisali že pred meseci, samo soglasje o nesoglasju. Še več, različna svetovnonazorska pola ne soglašata niti o gospodarskih kazalnikih in ocenah bonitetnih hiš, ki so same po sebi že dovolj nazorne. Kljub slabim, vendar ne breizhodnim gospodarskih razmeram, soglasja še ni na obzorju. Zato se lahko vsi skupaj vprašajmo kaj moramo storiti, da bi soglasje o temeljnih ciljih vendarle našli? Iz tragičnih izkušenj sorodnih narodov se lahko naučimo, da se narod zedini šele v času najhujših naravnih katastrof, kot so potresi, poplave in podobne nesreče, ki upajmo, ne bodo nikoli več obiskale naše dežele. V takšnih kritičnih trenutkih različni svetovnonazorski poli praviloma stopijo skupaj, saj so vrednote sočutja, solidarnosti in reševanja človeških življenj pomembnejše od vsakodnevne razdeljenosti. Apokaliptične razmere pa nikakor ne morejo biti rešitev za izhod iz krize v slovenski družbi. Najdejo se lahko različni drugi načini.
Res je, da soglasja ni mogoče doseči na vseh družbenih področjih, še zlasti na vrednostnem in moralno-etičnem, kjer so nesoglasja trenutno pregloboka. Vsaj na gospodarskem področju, pa bi ga le lahko dosegli. Tudi zunanji opazovalci lahko hitro spoznajo, da v slovenskem prosturu ni harmonije med različnimi skupinami. Še natančnejši opazovalci zagovarjajo tezo, da Slovencem manjka zavest o skupni identiteti, zgodovini in navsezadnje prihodnosti.
Nekatere interesne koalicije načrtno delujejo zoper cilje, kjer bi lahko našli soglasje, saj jim gre za lastne partikularne interese. Kam nas lahko pripelje nesoglasje o temeljnjih razvojnih ciljih, pričajo zgodbe držav podsaharske Afrike. Te države zaznamujejo sistematične kršitve človekovih pravic, slabo upravljanje javnih zadev in neučinkovito delovanje institucij pravne države.
Nesoglasje povzroča še hujše posledice, ki dolgoročno uničujejo človeško podplast slovenske družbe. Nikomur ni mar, da se vse več mladih izobraženih Slovencev seli v tujino in tam išče priložnosti. Večina je tega celo vesela, saj je tako doma ostaja vse manj posameznikov, ki zagovarjajo konkurenco in kritično ocenjujejo tiste posameznike, ki so delovna mesta pridobili s pomočjo sorodstvenih ali prijateljskih vezi. Slovenski narod tako spet postaja narodov emigrantov. Podobno kot so naši pradedi in prababice pred stoletjem zapuščali domovino s trebuhom za kruhom in kot so zaradi totalitarnega preganjanja odhajali ljudje po drugi svetovni vojni. Dandanes razmere niso nič drugačne. Kar je najhuje, v tujino odhajajo tisti, ki so najbolj ambiciozni in so pripravljeni nekaj tudi tvegati. Slovenski javni prostor tako zastruplja podoben sindrom, kot ostale južnoevropske države.
Človeški dejavnik je toliko bolj pomemben, ker je od ljudi, ne od računalnikov, odvisno učinkovito delovanje demokratičnih institucij pravne države in zaupanje vanje. Samo ljudje lahko izboljšamo delovanje temeljnih institucij in uresničujemo temeljna ustavna načela v svojem vsakdanjem življenju.
Čakanje na soglasje v slovenskem javnem prostoru je morda kot Vladimirjevo in Estragonovo čakanje na Godota, ki ni nikoli prišel. Če nas zgodovina zadnjih dvajset in nekaj let kaj uči je to, da soglasje ne bo prišlo samo od sebe, ampak ga bo potrebno izboriti. Morda so spet potrebni drzni posamezniki, da bodo trmasto zagovarjali stališče o temeljnjih vrednotah, podobno kot leta 1990. Do soglasja je mogoče priti samo s trezno, in ne s čezmerno pesimistično ali optimistično oceno danih razmer. Sama ocena bo dovolj zastrašujoča, da soglasje ne bi smelo izostati. Vrata, da se izognemo prepadu, so še vedno priprta, zato soglasja, vsaj o temeljnih smernicah gospodarskega razvoja, ne bi bilo nemogoče doseči. Prihodnji meseci bodo pokazali ali je že prišel čas za soglasje, ali pa ga nikoli več ne bomo mogli doseči.
