c S
Razvoj Unije kot drugorazredna tema
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
06.07.2012 06:51 V Bruslju so spet sejali. Tokrat so presenetili celo mednarodne finančne regulatorje tipa Fitch, kjer so z navdušenjem sprejeli rezultat pravkar minulega evropskega vrha, saj so po svojih besedah od njega pričakovali bore malo ali skorajda nič. Mala pričakovanja tako včasih obrodijo velike sadove.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? O tem si politični analitiki niti niso edini; še posebej ne, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec vrha. Dejstva pa so vendarle naslednja: evropski mehanizem stabilnosti bo denar, po novem, lahko posodil tudi direktno bankam v državah članicah in ne več državam članicam samim.

S tem bo doseženo dvoje. Posojeni denar ne bo štel v javni dolg države članice, hkrati pa bo prišlo do sanacije bank, ki so prevelike, da bi jih lahko pustili propasti. Oboje naj bi pozitivno vplivalo na kreditno sposobnost države članice na mednarodnih finančnih trgih.

Ker se državni javni dolg ne bo povečal, banke pa bodo bolj zdrave in tako sposobne kreditirati nacionalno gospodarstvo, kar je predpogoj za njegovo rast, se bo mednarodni rating države izboljšal, obrestne mere na njene obveznice pa bodo posledično padle. S tem bo presekan začarani krog varčevanja in recesije za še več varčevanja in še globljo recesijo.

Sliši se tako preprosto, da bi se marsikdo lahko vprašal, zakaj do tega ni prišlo že prej. Ker je preprostost pač le navidezna. Neposredno kreditiranje bank iz evropskega mehanizma stabilnosti za seboj lahko potegne marsikatero tveganje. Ključno tveganje je moralno, ki je hkrati neizogibno in celo dvojno.

Banke, kot zasebni akterji, so se, izkoriščajoč svojo poslovno svobodo, same spravile v obstoječe stanje, ki ga sedaj odpravljajo evropski davkoplačevalci z javnimi sredstvi. Kot je nekdo zapisal, živimo v svetu, kjer privatiziramo dobičke in podržavljamo izgube. To je, tako konvencionalno prepričanje, nujno, saj bank ni mogoče pustiti propasti.  

Drugi del moralnega rizika se kaže v tem, da izgube španskih bank, za katere bi moral skrbeti pristojni španski državni regulator, pa očitno ni, sedaj pokrivajo davkoplačevalci iz celotnega evro-območja. Partikularne eksternalije smo sedaj internalizirali vsi. Temu se, menda, reče solidarnost. Vsega tega pa, spet menda, ne premore Nemčija ter njena konservativna kanclerka.

Pa bi morala? Ne vem, zakaj bi odgovor bil kar naravnost pozitiven. Ko bi bil, bi ustvarili zares nevarno situacijo, ko za zmotne zasebne in javne odločitve ne bi odgovarjali tisti, ki so jih sprejeli, temveč nek solidarni evropski evrski zbor – in to le zato, da si ne nakoplje še več nezaupanja mednarodnih finančnih trgov.

Kanclerka Merklova ima zato prav, ko za vsako pomoč, pa četudi neposredno bankam, zahteva striktno izpolnjevanje pogojev, nadzor s strani Mednarodnega denarnega sklada ter – po novem – enotnega evropskega bančnega nadzornika. Tega je sicer treba še ustanoviti.

O t.i. nemški liniji torej ni dvoma; mnogo bolj diskutabilna pa je pot, po kateri EU na opisan način drsi kar sama od sebe, brez zavestne odločitve. Vse več – s funkcionalnega in nadzornega vidika še kako upravičenih – supranacionalnih mehanizmov pomeni vse večjo centralizacijo moči v Uniji.

Ta se v praksi kaže v krepitvi supranacionalnih elit in pa (naj)večjih držav članic. Kaj to pomeni za male, ali za zelo majhne države, kot smo sami, pa bi nam iz naših zgodovinskih izkušenj moralo biti dobro znano.

Evropska unija se potemtakem na podlagi pritiskov zunanjega okolja v bistvenem spreminja. Dogodki se odvijajo z vse večjo naglico ob hkratnem nenehnem opozarjanju, da se evropski voditelji odzivajo prepočasi, medtem pa javni diskurz in demokratična zavest o ponovni transformaciji Unije znatno zaostajata.

Zato je treba poudariti: vse mogoče unije, ki naj bi – kot od Boga poslana končna odrešitev – v kratkem dobile svoj institucionalni obris v EU, omenimo le fiskalno in bančno, zato še zdaleč niso samoumevne, nikakor ne brezpogojno dobrodošle in stojijo na trhlih nogah brez (demokratične) podlage.

Kot kaže pravkar sproženi postopek pred nemškim Zveznim ustavnim sodiščem, se tega paradoksalno najbolj zavedajo Nemci, ki bi jih to – vsaj zaradi njihove velikosti in posledične zastopanosti v EU – moralo še najmanj skrbeti. Na drugi strani pa je v Sloveniji to, če nekoliko parafraziram, drugorazredna tema. Trenutno vodijo praporščaki in rdeče zvezde. Brez njih naša polis, kaj si pa mislite!, vendarle stoji ali pade.