Razprave, ki so jih med vsemi deležniki slovenskega visokega šolstva sprožili napovedani varčevalni ukrepi, so le še pokazale tisto, v kar sem bil sam po svojih izkušnjah – in to kolumno pišem izključno v svojem državljanskem svojstvu – že prepričan. Slovenski visokošolski prostor je zaznamovan z željo po ohranjanju statusa quo; z etatizmom; socializmom in provincializmom.
Status quo:Želja po ohranjanju statusa quo se izreka bodisi eksplicitno ali pa implicitno podčrtuje vse, kar predstavlja slovensko visoko šolstvo. Deležniki poudarjajo v en glas, da spremembe niso mogoče: niti statusne, niti organizacijske, še najmanj pa finančne. Slednje bi menda privedle do t.i. nizkocenovne univerze, kar je nesmisel, saj je ta za svoje uporabnike, v nasprotju z bolj znanimi letalskimi prevozniki, že sedaj brezplačna.
Tisto, kar je v zadnjih letih nekoliko premešalo karte v slovenskem visokošolskem prostoru, namreč bolonjska reforma, se pretežno ocenjuje z (zelo) negativno oceno. Seveda, bolonjska reforma je posegla v status quo. In menda ni uspela. Logično, saj se je ista vsebina zgolj prepakirala v drugo embalažo. Zaradi statusa quo. Dežele nekaj deset kilometrov južno od nas imajo za to nadvse ustrezno rečenico.
Še najbolj pa preseneča, da tudi študenti – če sodimo le po besedah njihovih predstavnikov – očitno podpirajo zatečeno stanje. To je razumljivo, nikjer v Evropi država ne tolerira brezplačnega študija v povprečju sedem let in več; še manj pa mi je znan primer, kjer bi se študentska populacija na davkoplačevalske stroške mastila po vseh mogočih restavracijah: od tistih s hitro prehrano do tistih top-notch.
Etatizem: Slovensko visoko šolstvo naj bo izključno javno, beri državno. Tako v statusnem kot v finančnem smislu. Še tisto, kar je zasebnega – ta nebodigatreba – se v neobstoju tržnega deleža študentov (mora) financira(ti) iz javnih sredstev, če se lahko. Ključen je namreč neobstoj šolnin, ki bi jih vsaj v določenem deležu v smislu motivacije ali pa večje socialne pravičnosti plačevali študenti sami. Obstoječa ureditev je nujna, tako študenti, zaradi univerzalne dostopnosti študija, ki ga menda lahko zagotovi le država.
Država naj bo torej glavni univerzitetni patron. Daje naj denar, o njegovi konkretni uporabi pa naj ne odloča; to je že vprašanje univerzitetne avtonomije. Pri tem naj država še poskrbi, da bodo univerze proizvajale zaposljive kadre; sproti naj določa, kolikšen del populacije lahko študira ob skrbi za potrebe svojega gospodarstva tukaj in zdaj. Če pa ji to ne uspe, naj zagotovi vsaj socialna sredstva za brezposelne diplomirane ali falirane kadre.
To je socializem: vsak jemlje po svojih potrebah, prispeva pa po svojih zmožnostih. Manjko pokriva država, seveda v nedogled – sicer bo prizadet najbolj ustvarjalen sloj družbe, najbolj izobraženi, gonilo napredka, naša svetla prihodnost. Ko bi bilo to zadnje res, patronat države ne bi bil potreben. Ljudje bi se sami odločali za študij; gospodarstvo bi samo identificiralo svoje potrebe in v tesnem sodelovanju »naročalo« dobre kadre na univerzah. Za to bi, seveda, tudi plačalo.
Tako ne bi prihajalo do domnevnih paradoksov, o katerih govori rektor največje slovenske univerze, da je velika večina raziskovalne opreme na tej univerzi že zdavnaj amortizirana in da ima samo največje slovensko farmacevtsko podjetje daleko boljše laboratorije od česarkoli, kar obstaja na omenjeni univerzi. In čeprav se prav v tem spoznanju skriva ena od rešitev slovenske visokošolske zagonetke, jo balast statusa quo, etatizma in socializma ne dovoli niti videti, kaj šele uslišati.
Če k temu dodamo še vseprisotni provincializem, je krog sklenjen. V slovenskem izrazito zaprtem visokošolskem prostoru velika večina razmišlja povsem avtarkično in samozadostno. Namenjeno naj bi bilo zgolj slovenski populaciji, poganjanju slovenskega narodnega gospodarstva. S tem se spregleduje dve dejstvi.
Prvič, vsi primerljivi visokošolski prostori v Evropi so se odprli in se še odpirajo za tuje študente – da o profesorjih niti ne govorim. S tem se krepi njihova moč, v smislu idejnega, svetovno-nazorskega, političnega vpliva države gostiteljice, kakor tudi finančna moč. Tuji študenti za dober študij prinašajo sveža denarna sredstva, ki poganjajo visokošolski sistem. O kakršnemkoli upadu generacij v teh sistemih tako ni ne duha ne sluha.
Drugič, za pritegnitev tujih študentov pa je potrebna kakovost – in tu se v Evropi, sploh pa v svetovnem merilu, odvija že prava bitka za najboljše kadre. Ta trend gre očitno mimo nas. V svoji samozadostni zagledanosti slovenski visokošolski prostor sploh ne uvidi, da ga iz dneva v dan odpihuje lahen piš evropske in svetovne visokošolske konkurence. To so merljiva dejstva – hard facts – razvidna z mednarodnih lestvic, pa čeprav bodo glavni igralci slovenskega visokega šolstva zamahnili z roko, rekoč, da gre spet za neo-liberalno propagando.
Dejstva pa so, kot vselej, kruta: slovenski visokošolski status quo je nevzdržen že na slovenskih premisah, kaj šele v primerjalnem-konkurenčnem smislu; etatizem je vsestransko preživet, že zato, ker država nima več denarja; socializem je propadel že zdavnaj; provincializem pa je od nekdaj bil in bo samomorilska drža. V izogib nepovratni regresiji slovenski visokošolski prostor zato naravnost kliče po celokupni zamenjavi paradigme. Ali je to le glas vpijočega v puščavi? Kdo ve.
