c S
Zlato pravilo
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
13.04.2012 08:19 Ravnaj z drugim, kot si želiš, da bi ta ravnal s teboj. Ali, ne stori drugemu tistega, česar si ne želiš, da bi ta storil tebi. To sta dve izpeljavi temeljnega etičnega načela, znanega pod imenom zlato pravilo. Dandanes v javni sferi pod pojmom zlato pravilo razumemo, vsaj na prvi pogled, nekaj povsem drugega: uravnoteženost javnih financ. Kaj hočemo, časi se pač spreminjajo.

Mika me, da bi zapisal, da ta preobrazba zlatega pravila, ki smo ji priča danes, pač odslikava totalno materializacijo naših življenj. Zmago materialnega in finančnega nad duhovnim. Toda s tem bi še sam klišejsko trobil v konvencionalni rog in utemeljeval tisto, kar je, domnevno, že vsem znano in poznano. Pa ne bom.

Namesto tega želim preizkusiti naslednjo tezo: da sta etično in javnofinančno zlato pravilo pravzaprav inherentno povezana. Da drugo nujno predpostavlja prvega, katerega konkretizacija je. Marsikdo mi bo že v uvodu v brk zabrusil, da je moja teza povsem zgrešena, da gre za nič več in za nič manj kot za kategorično napako; da skratka mešam jabolka in hruške. Lahko tudi (etične) diamante in ničvredno (javnofinančno) zarjavelo železo.

Pa vendarle, za kaj gre? Najprej o zlatem pravilu na področju etike. To pravilo na zunanji, to je pojavni ravni, vzpostavlja dolžnost vzajemnosti, recipročnosti, sprejemanja drugega kot samega sebe. Nekoliko bolj skrito pa poseduje tudi idejo skupnosti, v kateri je ta vzajemnost utemeljena. Ta skupnost je lahko skupnost samo dveh oseb, ki jo ustvarja medsebojna vez vzajemnosti, lahko pa gre za mnogo širšo skupnost: tudi politično res publico.

In na tem mestu se prikažejo obrisi povezave med zlatim pravilom v etičnem ter javnofinančnem smislu. Uravnotežene javne finance nimajo smisla same po sebi in tudi niso same sebi namen. Kot vsaka od človeka ustvarjena reč, imajo smisel le v nekem kontekstu. In tu gre za kontekst skupnosti.

Če posameznik živi, misli in gleda samo nase, je torej izven skupnosti, je zanj seveda nesmiselno, da goji uravnotežene finance. Po načelu užij dan, misleč in skrbeč samo zase, je zanj najbolje trošiti, kolikor se le da, užiti sadove danes, ker nikdar ne vemo, kaj bo jutri. Še najmanj, če bomo mi: oziroma on – individualizirani posameznik.

Vse te kalkulacije se povsem spremenijo že v ozki skupnosti, ki ji rečemo družina, ali pa še bolj minimalistično, tudi nevtralno, če želite, skupno gospodinjstvo. Pomislite nase. Ali ni v vašem gospodinjstvu temeljno načelo, da praviloma ne trošite več, kot imate? Da so vaše finance torej uravnotežene? Zakaj to počnete?

Največkrat, in predvsem, v skrbi za svoje gospodinjske ali družinske člane; da jim za čase, ko vas več ne bo, na vrat ne obesite mlinskega kamna dolga. Ker si ne želite, da bi oni to počeli vam, jim preprosto tudi vi tega ne storite.

Povsem enako pa je na ravni države. Prekomerno zadolževanje danes: življenje onkraj zasluženega standarda današnje generacije, pomeni finančno breme za življenje jutrišnje generacije. Ker si ne želimo, da bi nam predhodna generacija obesila za vrat svoje dolgove, tudi mi tega ne smemo storiti tistim, ki pridejo za nami. Tako je etično zlato pravilo vgrajeno v bistvo javnofinančnega zlatega pravila, ki je samo njegova konkretizacija na nekem specifičnem področju.

Koliko je tega v zavesti v slovenski javni sferi, lahko presodite sami. Kar razgalja trenutna politična razprava o zapisu javnofinančnega zlatega pravila v Ustavo, pa je velik primanjkljaj na področju občutenja in zavedanja slovenske republike kot lastne politične skupnosti. Na zlato javnofinančno pravilo se tako ne gleda kot na skupnostni projekt, ki nam bo, upajmo, že na kratki, predvsem pa srednji rok, prinesel gospodarsko in s tem celokupno okrevanje.

Nasprotno, nanj se gleda kot na trojanskega konja, s pomočjo katerega bo konkretna vladajoča opcija obšla in strla takšne in drugačne upore proti reformam, ki zasledujejo uravnoteženost javnih financ. Bolj konkretno: javnofinančno zlato pravilo naj bi bilo zgolj obvod referendumskega odločanja o nepriljubljenih reformnih ukrepih, do katerega bi prišlo z asistenco Ustavnega sodišča.

Sam sem prepričan, da je za tovrstne politične igrice, taktiziranja in preigravanja že davno zmanjkalo časa. Predvsem pa denarja. Tistega, česar nimamo, pač ne moremo porabiti. In v znak spoštovanja etičnega zlatega pravila do prihodnjih generacij tudi ne smemo porabiti. Čas bi že bil, da se zavemo, da smo vsi na istem čolnu in da se v imenu skupnosti in za skupnost samo-omejimo. Tokrat predvsem ekonomsko. Kot kaže zgodovina ustavnega prava, je ustava za to najprimernejši instrument.

Iz tega razloga podpiram zapis javnofinančnega zlatega pravila v slovensko Ustavo in hkrati upam, da je to tudi napoved nove dobe etičnega zlatega pravila na Slovenskem, s tem pa tudi slovenske politične skupnosti, brez katere, kot rečeno niti eno niti drugo zlato pravilo v Sloveniji nimata pretiranega smisla.