Slovenska stvar pomeni prizadevanje za širokosrčno, svobodno, pluralno, strpno in demokratično družbo, ki bi spodbujala ustvarjalnost, odprtost in samoinicativnost na vseh področjih življenja. Namesto tega se slovenska stvar izgublja v občutkih nezadovoljstva, negotovosti, brezizhodnosti in utopije.
Nezadovoljstvo. Nekaj zadnjih mednarodnih raziskav kaže na nezadovoljstvo prebivalstva s stanjem v slovenski državi. Iste raziskave sporočajo, da prebivalstvo ne pričakuje nič boljšega, le še kaj slabšega. Takšni izidi niso presenečanje, saj ljudje v zasebnih pogovorih že dolgo sporočajo enako, pri čemer nezadovoljstva ne želijo javno izražati, ampak se zatekajo v domačnost družinskega življenja.
Negotovost. Negotovost ni povezana le s prihodnostjo, saj sta v slovenskem prostoru negotovi tudi sedanjost in preteklost. Pravzaprav nič ni z gotovostjo jasno, kar ustvarja negotovost o razvoju in preobrazbi slovenskega javnega prostora v svobodno demokratično družbo s tržnim gospodarstvom. Občutje negotovosti lahko presežemo le s soglasjem o najmanjšem skupnem imenovalcu na vseh področjih družbenega življenja.
Brezizhodnost. Brezizhodnost položaja poglablja tudi pregovorna razdeljenost več Slovenij. Soglasja o temeljnih točkah slovenskega državnega, duhovnega in družbenega razvoja ni. Iz slovenske danosti izhaja samo soglasje o ohranjanju statusa quo, nadaljevanju več Slovenij ter predvsem o enostavnem hlastanju po hitrem zaslužku iz javnofinačnih virov. Kar pa je morda najhujše, da se teh več Slovenij ne zna medsebojno pogovarjati. Vse skupaj morda ustvarja zunanji videz brezizhodnosti, a takšno prepričanje je preveč enostransko, saj je vsaj nekaj lastovk, ki naznanjajo možnost izhoda iz težkega položaja.
Utopija. Slovenski javni prostor preveva utopija, da so slabe razmere v slovenski družbi le nočne more, ter da se bomo kmalu zbudili v lepšo prihodnost. Takšna pričakovanja so utopična, saj se razmere ne morejo spremeniti brez dejavnega in ustvarjalnega delovanja vsakogar. Nemalokrat se pozablja, da je država le abstraktna forma, ki jo svojimi dejanji napolnjujemo ljudje. Država kot taka pa lahko izpuhti, če nikomur ni več mar zanjo. Utopija, da bo vse boljše brez dejavnega udejstovanja za boljši jutri je enako slepljiva, kot pretirano črnogledi pogledi v prihodnost.
Slovenska stvar. Prejšnji mesec bi Jože Pučnik, če bi še živel, praznoval osemdeseti rojstni dan. Kalvarija njegovega življenja živo priča, bolje kot katerakoli druga, da mu je šlo za stvar – za slovensko stvar. Zanjo je tvegal svoje življenje, preživel dolga leta v zaporu zaradi objavljenega članka o agrarni reformi ter verjetno tudi zaradi vsega skupaj mnogo prezgodaj končal življenjsko pot. Kako močno ga slovenski javni prostor pogreša, je razvidno iz melanholičnosti, brezizhodnosti ter negotovosti slovenske družbe. Njegovo zavzemanje za slovensko stvar, svobodno in demokratično slovensko družbo, je v težkih časih lahko vodilo za naše vsakdanje življenje. Vsakdo se lahko v svojem vsakdanjem življenju bori za slovensko stvar.
Slovenski javni prostor lahko postane zrelejši le v strpnem dialogu, kjer se krešejo in poslušajo različna mnenja in stališča. Vnaprejšnje izkjučevanje ene ali več Slovenij vodi nazaj v totalitarizme. Napačno bi bilo pričakovati, da nam bo država prinesla vse sama, saj jo oblikujemo predvsem njeni ljudje. Če se za slovensko stvar ne bomo potrudili in bomo še naprej skrbeli le za zasebne interese, potem država ne bo dokončno propadla čez nekaj let, ampak je že. Ključno vprašanje je, ali imamo pogum, da se končno odločimo za slovensko stvar in se zanjo tudi dnevno trudimo.
