Namreč, po prespanem referendumskem izidu, pri marsikom pa že v samem začetku te zakoniške sage, se je oblikovalo spravno prepričanje, da vse te zgodbe ne bi bilo, ko bi bili zmožni, najprej stroka, nato uradniki, za njimi politiki, zainteresirana civilna družba in slednjič še obča javnost, v zadevi doseči kompromis.
Vsekakor je to prepričanje nadvse etično in vredno naše ter širše družbeno-politične podpore. Brez dvoma tudi drži, da ta spravna drža ni bilo nekaj, kar je podčrtovalo nastajanje sedaj padlega zakonika. Nasprotno. Toda, vprašajmo se, ali ima to prepričanje sploh zrelo teoretično podlago. Ali je bilo v primeru družinskega zakonika sploh mogoče doseči kompromis?
Pri tem nimam v mislih dejanskega političnega kompromisa, ki označuje rešitev, ki je po godu kar največjega števila. Taki utilitarni kompromisi, ki slednjič vendarle temeljijo na preglasovanju enih s strani drugih, so možni vselej. Nasprotno, sprašujem se, ali je pri ključnem vprašanju družinskega zakonika, ki je bilo, ali naj bodo istospolne skupnosti izenačene z različnospolnimi tudi v razmerju do otrok, teoretično in s tem pojmovno kompromis sploh mogoč.
Pri odgovoru na to vprašanje izhajam iz hipoteze, da so včasih vrednostne razlike med posamezniki take narave, da so preprosto neodpravljive in jih ni mogoče spraviti na nek minimalni skupni imenovalec, kjer bi se lahko najrazličnejša mnenja stkala v en sam pravilen in s tem za vse sprejemljiv odgovor.
Vzroki za te globoke in zato neodpravljive razlike so lahko najrazličnejši. Največkrat pa imajo svoj vir v tistem, kar je Rawls imenoval vseobsežna prepričanja, ki v temeljnem definirajo posameznikovo življenjsko bit, pa vendarle niso, ravno zato ker niso (povsem) razumsko osmisljiva, del javnega diskurza. Sem sodi vse tisto, kar glede na dikcijo naše ustave poimenujemo vera ali vest.
Ko na nekem konkretnem vrednostno izjemno občutljivem vprašanju, o katerem je zaradi vsakodnevnih potreb sobivanja treba sprejeti politično (in pravno) odločitev, trčijo v temeljnem nezdružljive vseobsežne doktrine, ki slednjič ne najdejo minimalnega skupnega imenovalca, kompromis v pojmovnem smislu preprosto ni mogoč. V takem primeru bomo vselej imeli dve strani: zmagovalce in poražence; ter moralno-politično neoptimalen rezultat.
A drugače ne gre. V pluralni družbi, ki je predpogoj vsakršne demokracije, pač po naravi stvari moramo računati na to, da so nekatera vprašanja preprosto nerazrešljiva, ker jih prevevajo neodpravljive vrednostne razlike med posamezniki. Razrešijo se lahko le politično, z močjo, a vselej le začasno, saj se bodo odprla znova in znova, zasledujoč ekvilibrij, ki obstaja le onkraj nas in se mu s svojo konstrukcijo družbene realnosti, naslanjajoč se na svoje človeške (ne)moči, lahko le asimptotično približujemo.
S tem ni nič narobe, tako pač je. Kakor je tudi stvar politične modrosti, kako ravnati pri urejanju tematik, ki so vrednostno prežete in ki na eni in drugi strani (lahko) povzročajo močne negativne moralne eksternalije. Če kaj ni dopustno, je vnaprejšnje izključevanje določenih skupin iz diskurza, njihova stigmatizacija in odrekanje iskrene skrbi za svoj prav.
Vsega tega smo bili deležni v fazi nastajanja in odmiranja nesrečnega družinskega zakonika. Intelektualno dno, v smislu polnokrvne propagande, pa smo doživeli dan po razglasitvi referendumskega izida. Tedaj je nacionalna televizija narisala stereotipno karikaturo podpornikov in nasprotnikov zakonika. Prvi se z nadvse uglajenim glasom in meščanskim stasom menda sprehajajo po ljubljanskem Tromostovju, drugi pa hajduško in nekultivirano zasedajo traktorje na poljih v okolice Ribnice.
Nekatere razlike so res neodpravljive in nepopravljive. Toda te iz našega zadnjega odstavka nimajo nič opraviti z nezdružljivi moralnimi vseobsežnimi prepričanji, o katerih je govoril Rawls. So zgolj plod človeške neumnosti. Zanjo pa vemo, da je sam Einstein ugotovil, da ne pozna meja. Prav nobenega razloga nimam, da mu ne bi verjel.
