Vprašanje, ki se mi je v zadnjih dneh starega leta postavilo, skorajda zapičilo v oči in ušesa je zvezano z vrednotenjem nepremičnin. Večina bi verjetno soglašala, da država mora pobirati davke tudi od nepremičnin in da mora, že matematično gledano, za to imeti določeno vrednostno osnovo. Davek se namreč vselej odmeri od določene vrednosti. Vrednost pa je treba ugotoviti.
Za pristojne slovenske državne organe to nikakor ni bil prevelik zalogaj in prav kmalu so prišli na dan s tržno vrednostjo naših in vaših nepremičnih. To so opredelili takole: »ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala premoženje na datum ocenjevanja vrednosti v transakciji med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri katerem sta stranki delovali seznanjeno, previdno in brez prisile. Tržna vrednost nepremičnine predstavlja najverjetnejšo ceno na prostem trgu nepremičnin na določen datum.«
V tem citatu se skriva srž problema vrednotenja nepremičnin - problema, ki je po vsej verjetnosti mnogo večji od tistega, da naj bi se z objavo evidenc o vrednosti nepremičnin poseglo v pravico do zasebnosti. Problem je namreč konceptualen in zato fundamentalen, sproža pa naslednje ključno vprašanje: kako lahko država oceni in s tem postavi tržno vrednost nepremičnin?
Odgovor je, seveda, jasen: ne more. Edina tržna vrednost je tista, ki jo postavi trg. To je bodisi na podlagi izvršene transakcije na trgu bodisi vsaj na podlagi oglaševanih cen, ki odražajo ponudbo in povpraševanje na trgu. Vse ostalo je hubris, da ne zapišem neumnost, ki v praksi vodi do malodane grotesknih situacij. Tako je, na primer, nekdo na trgu za nepremičnino plačal 300.000€, država pa mu z odločbo nekaj dni kasneje pojasni, da je tržna vrednost predmetne nepremičnine pravzaprav trikrat nižja.
V tej zgodbi mora biti in je nekaj narobe. Ena od dveh cen pač ni tržna – in po naravi stvari tržna cena ni tista, ki jo postavi država. Če to drži, se postavi naslednje vprašanje. Zakaj smo državljani zapravili toliko davkoplačevalskega denarja za to, da nam država postavlja tržne cene nepremičnih, ki po naravi stvari niso in ne morejo biti tržne, temveč so državne? Zakaj smo se lotili projekta, ki je a priori konceptualno zgrešen?
Tega ne vem. Hkrati pa tudi v celoti dopuščam, da se v tej kolumni pošteno motim. Vse napisano veje iz (domnevno) zdravega razuma in na njem zgrajenega konceptualnega aparatusa. O tržni vrednosti nepremičnin nimam pojma in le čevlje sodi naj kopitar. Toda kljub temu vztrajam, da je nekaj vendarle konceptualno hudo narobe, še posebej zato, ker ta primer državnega postavljanja tržne vrednosti ni edini.
Obstaja vsaj še en, kjer pa vsaj deloma obvladam tudi kopitarjevo prakso. Gre za čevlje s področja ocenjevanja raziskovalne vrednosti znanstvenih publikacij. Če verjamete ali ne, tudi te pri nas vrednoti država prek svojih neodvisnih agencij in zavodov: ARRS v povezavi z IZUM. In tudi tam, ali pa predvsem tam, prihaja ne le do grotesknih, temveč v praksi do dejansko neznosnih rezultatov, glede katerih bi lahko po eni strani le zamahnili z roko, če po drugi strani to vrednotenje ne bi v bistvenem vplivalo na vaše možnosti pridobivanja raziskovalnih sredstev, spet s strani države.
Tržna vrednost vaših publikacij, ki sodijo v najboljše evropske pravne revije, je po oceni državne agencije in neodvisnega javnega zavoda pač (neredko) enaka vrednosti objav v domačih revijah, pa čeprav te ne kotirajo praktično na nobenem tujem trgu; so pogosto rezervirane le za določene institucionalne akterje in praviloma bazirajo le na enih in istih posvečenih bolj ali manj, odvisno kdo je pisoči avtor, prijateljskih recenzentih.
Svet, v katerem država postavlja »tržne« vrednosti tega ali onega, pa naj gre za nepremičnine ali vaše raziskovalne dosežke, je verjetno narobe svet. Prav gotovo pa je to svet, kjer ni trga. Kadar pa ni trga, ni naravne tekme, utemeljene na meritornosti, med boljšimi in slabšimi, zato pa tudi napredka ni. Je pa enakost. In to taka, kjer vsi plavamo v državni mlaki, v kateri pa so eni vendarle bolj enaki od drugih. Nekateri pač vselej sedijo na lokvanjih.
