Gospod Brüstle je patentiral določen vzorec embrionalnih matičnih celic za zdravljanje živčnih bolezni. Nemško zvezno patentno sodišče je kasneje na predlog nevladne organizacije Greenpeace ugotovilo na ničnost patenta v delu, ki se nanaša na matične celice zarodka. Gospod Brüstle je nato pri nemškem vrhovnem sodišču zoper omenjeno sodbo vložil pritožbo.
Nemško vrhovno sodišče pa je pozvalo sodišče Evropske Unije, da opredeli pojem človeški zarodek, ker le-ta ni razložen v členu 6 (2)c Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/44/ES z dne 6. julija 1998 o pravnem varstvu biotehnoloških izumov. Omenjeni člen določa le, da s patentom ni mogoče zaščititi ‘(c) uporabe človeških zarodkov za industrijske ali komercialne namene’.
Luksemburško sodišče je v odločitvi jasno ugotovilo, da gre ‘vsakršno človeško jajčno celico od stopnje oploditve naprej šteti za „človeški zarodek“ v smislu in za uporabo člena 6(2)(c) Direktive, ker takšna oploditev lahko sproži proces razvoja človeka.’ (35. odstavek)… Sodišče je nato še zapisalo, da je takšno ‘opredelitev ... potrebno priznati tudi neoplojeni človeški jajčni celici, v katero je bilo presajeno celično jedro dozorele človeške celice, in neoplojeni človeški jajčni celici, pri kateri je partenogeneza spodbudila delitev in nadaljnji razvoj. Čeprav ti organizmi niso bili predmet oploditve v strogem pomenu besede, lahko ... zaradi tehnike, uporabljene za njihovo pridobitev, sprožijo proces razvoja človeka kot zarodka, ustvarjenega z oploditvijo jajčeca' (36. odstavek).
Sodišče je nedvomno pritrdilo stališču, da je človeški zarodek 'vsakršna človeška celica' od spočetja naprej, ter zato ni mogoče patentno zaščititi postopka, ki posega v njegov obstoj. Sodbo je mogoče razlagati tudi tako, da se življenje človeškega bitja začne s spočetjem, pri čemer pa sodniki niso neposredno odgovorili na vprašanje ali zarodek že pridobi pravice in obveznosti izhajajoče iz pravne subjektivitete. Tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice je o začetku človekovega življenja nesklepčna, saj sodišče odločitev o začetku človeškega življenja prepušča domačim pravnim redom.
Kdaj se torej začne človeško življenje? V evropskem javnem prostoru o tem vprašanju ni soglasja. Ustava RS resda v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo, vendar molči o začetku življenja. Tudi v drugi virih slovenskega ustavnega reda zaman iščemo določbo o tem, kdaj posameznik začne življenje, čeprav velja splošno pravilo, da človek pravno subjektiviteto pridobi z rojstvom. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih prav tako ne omenja zarodka. Kazenski zakonik RS (KZ-1) pa v petem odstavku 121. člena kriminalizira trgovanje 's semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in z zgodnjimi človeškimi zarodki.'
Slovenski ustavnopravni red tudi izrecno ne dovoljuje, da bi zarodek imel absolutno pravico do življenja. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) v 17. členu določa, da 'umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.' Preko desetih tednov pa se lahko umetna nosečnost opravi 'le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.' (18. člen). V 19. členu istega zakona pa je določeno, da ‘postopek za umetno prekinitev nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi nosečnice odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti’. Pravica do življenja zarodka v slovenskem pravnem redu do desetega tedna ni varovana, po desetem tednu pa zarodek uživa določeno varstvo, saj po preteku desetih tednov pravica nosečnice do umetne prekinitve ni neomejena, in je podvžena nadzoru strokovnih komisij. Zarodkovo življenje v slovenskem pravnem redu torej ni absolutno varovano do rojstva otroka, vendar gredo zarodku določena upravičenja. Zakon o dedovanju tako določa v drugem odstavku 125. člena, da 'otrok, ki je že spočet ob uvedbi dedovanja, velja za rojenega, če se rodi živ.'
Vsakdo ima osebno svetovno nazorsko prepričanje o tem, kdaj se človekovo življenje začne, vendar je neko družbeno soglasje težko najti. Posledično se nejasnosti odražajo tudi v pravni praksi vsake družbe. Odsotnost izrecne opredelitve začetka pravne subjektivitete človeka v slovenskem ustavnopravnem redu je morda mogoče pojasniti z njeno etično in filozofsko družbeno plastjo. Pravna subjektiviteta je namreč pomensko odprt pojem, ki jo napolnjuje vsakokratno družbeno soglasje. Trenutno je soglasje v slovenskem pravnem redu takšno, da zarodek pred rojstvom nima pravice do življenja, morda lahko rečemo, da ima po desetem tednu nosečnosti že omejeno pravico do življenja, saj se vanjo lahko poseže le strokovna komisija. Ker je pravna subjektiviteta pomensko odprt pojem, ni nujno, da bo družbeno soglasje o začetku človeškega življenja čez nekaj časa enako kot danes, ko slovenski ustavnopravni red nerojenega otroka ne priznava za človeško bitje. Navsezadnje o tem priča tudi odločitev sodišča Evropske Unije v zadevi Brüstle proti Greenpeace eV.
