Začnimo s stališči slovenske ustavnopravne stroke o tem vprašanju. Ta menda soglaša, da predsednik za mandatarja ni dolžan predlagati kandidata stranke, ki je na volitvah zmagala. Predlagal naj bi lahko celo kogarkoli. Razlogov za to naj bi bilo več, ključni pa je ta, da ustava v nobenem od svojih členov predsedniku republike ne nalaga dolžnosti predlagati prav kandidata zmagovite stranke. Z drugimi besedami, v ustavi o tej predsednikovi dolžnosti izrecno nič ne piše.
Tovrstno ustavnopravno razlogovanje, ki ga, če gre verjeti temu, kar lahko preberemo, zastopa ustavnopravna stroka, je najmanj neprepričljivo. Vsak ustavni pravnik ve, da če v ustavi nekaj izrecno ni zapisano, to še ne pomeni, da tega v ustavi tudi ni. Ustava je vendar splošen in abstrakten pravni akt. Ko bi sledili črkobralski pravni logiki, v skladu s katero mora biti v ustavi zapisano prav vse, bi že po tehnični plati prišli do nevzdržno dolgega ustavnega dokumenta, ki bi prekašal tudi svoje jugoslovanske prednike.
V ustavo tako ni treba zapisati prav vsega, jo je pa treba razlagati. In prav ustavna razlaga je tista, ki iz ustave, kot pravnega dokumenta, naredi ustavno teorijo: konstitucionalizem. Na njeni osnovi se razvije t.i. živeča ustava, ki živi skupaj z razvijajočo in spreminjajočo se družbo, ne da bi bilo ustavo treba spreminjati že ob vsakem dvomu ali sporu o njeni vsebini.
Črkobralski (black letter) pristop k ustavnemu pravu je tako, če že ne zmoten, vsaj nezadosten. Podobno pa bi lahko rekli tudi za pozitivističnega. Ta se odraža v stališču, da predsednik republike vendarle mora predlagati za mandatarja kandidata zmagovite stranke, ker je tak dosedanji ustavni običaj. Toda pozor: to, da smo doslej ravnali na nek način, nas samo po sebi nikakor ne zavezuje, da moramo tako ravnati tudi v prihodnje. Ustavni običaji so zavezujoči šele, če temeljijo na prepričljivih razlogih.
A ko se vprašamo o teh razlogih, smo spet nazaj pri naslovnem vprašanju: zakaj mora predsednik republike za mandatarja predlagati kandidata zmagovite stranke na volitvah? Odgovora, zanimivo, ne boste našli v člankih slovenskih spletnih medijev, ki prenašajo stališča ustavnopravne stroke, pač pa v odzivu bralcev na forumih pod njimi.
Ta se zdravorazumsko glasi: če predsednik republike po opravljenih volitvah za mandatarja res lahko predlaga kogarkoli, potem sploh nima smisla imeti volitev in je povsem brez pomena, katera stranka dobi koliko, četudi največ, glasov.
Brez zdravega razuma nikoli ne gre in brez njega ne more niti slovenska ustava. Če naj bo Slovenija res demokratična republika, potem je nujno, da je vsa oblast povezana z verigo legitimnosti, ki se začne in konča na volitvah. Predsednik republike je tudi sam le del oblikovane oblasti (pouvoir constitué) in ne njen vir (pouvoir constituant). Po naši ustavi je njegova vloga zgolj simbolna in reprezentativna. Njegova diskrecija, še tisto malo, kar jo po ustavi sicer ima, je v primeru predlaganja kandidata za mandatarja izničena z volilnim izidom.
Ali še drugače, volivci so tisti, ki presodijo, kdo naj prvi poskuša oblikovati vlado. Zmagovita stranka je tista, ki ji ljudstvo podeli upravičenje (vsaj) za prvi poskus sestave vlade. V tem je prvenstveni smisel, namen in pomen volitev. Predsednik republike tik po opravljenih parlamentarnih volitvah preprosto nima nikakršne legitimnosti, pa naj o(b) tem še tako temeljito premišlja, da bi se postavil nad voljo ljudstva in predlagal nekoga po svoji prosti izbiri, za katerega bi on sam menil, da bi lahko (bolj) učinkovito sestavil vlado.
To mu po naravi stvari preprečuje demokratični proces, na katerem temelji naša ustava in na razumevanju katerega se je doslej formiral uveljavljeni ustavni običaj; ter že omenjeno dejstvo, da ima predsednik republike po naši ustavi zgolj in samo simbolno ter reprezentativno funkcijo.
Predsednikova dilema je zato prazna dilema. Odgovor nanjo je že dolgo znan. Ta je načelen, saj velja in mora veljati za vse parlamentarne volitve, ne glede na to kako (ne)zadovoljni smo ali bomo z njihovim izidom.
