Vzemimo primer iz slovenske stvarnosti. Gospa A je živela v majhnem stanovanju, ki ga je kupila s svojimi življenjskimi prihranki. Ko je po dolgotrajni bolezni umrla, je stanovanje zapustila sinu in njegovi družini, ki so do tedaj prebivali v občinskem socialnem stanovanju. Tako sin kot njegova žena sta brezposelna in prejemnika socialne pomoči. Ali ima država v takšnem primeru pravico zahtevati povračilo socialne pomoči, ki jo je prejemala pokojna gospa A?
Iz 2. člena Ustave RS izhaja, da je Slovenija socialna država, vendar je potrebno ustavno načelo vsebinsko konkretizirati. Načelo socialne države v vsakokratni družbi varuje šibkejše posameznike in družbene skupine. Na primarni ravni načelo socialne države določajo ustavne določbe o socialnih pravicah in sodna praksa Ustavnega sodišča RS (US).
Pravica do socialne varnosti sicer izhaja iz 50. člena ustave, vendar gre za socialno pravico, ki državo obvezuje le tako, da si prizadeva za njeno uresničevanje. Država, s izjemo obrazloženo v naslednjem odstavku, nima obveznosti do rezultata, ampak le do prizadevanja, da pravico do socialne varnosti uresniči. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-407/98-25 z dne 10.5.2001 zapisalo, da ‘država je na osnovi prvega odstavka 50. člena ustave dolžna zagotoviti svojim državljanom socialno varnost’ ter dodalo, da ‘ni določena vsebina pravice do socialne varnosti, niti niso zagotovljene točno določene socialne pravice. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti.’ (5. odstavek). To pomeni, da gre za pozitivno pravico, ki zahteva dejavno delovanje države.
Toda tudi socialne pravice imajo ustavnopravno jedro ali bistvo, ki je absolutno varovano in v katerega država ne sme posegati. Ustavnopravno jedro pravice do socialne varnosti oziroma minimalna obveznost države se izraža v pravici do pridobitve denarne socialne pomoči (230,61 EUR) , ki jo država zagotavlja vsakomur, ki je brez vsakršnih sredstev za preživljanje, in, v katero država ne sme posegati (glej denimo U-I-86/96, 11. odstavek). Postavlja se torej vprašanje ali lahko država poseže v pravico posameznika do dedovanja do višine prejete socialne pomoči pokojnika?
Poglejmo si naprej temeljni zakon, ki ureja denarno socialno pomoč. Zakon o socialnem varstvu (ZSV) v drugem odstavku 23. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči 'kot premoženje v tem zakonu inter alia ne upošteva: stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.' (glej podobno tudi 18. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Posameznik ima pravico do socialne pomoči, kljub temu da je lastnik stanovanja, če seveda v njem živi.
Veljavna normativna ureditev podaja možnost, da država v zapuščinskem postopku uveljavlja vračilo izplačane socialne pomoči. Zakon o dedovanju (ZD) v prvem odstavku spremenjenega 128. člena določa, da se 'dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči.’ Zakon torej določa, da se lahko poseže v pravico do dedovanja, če je zapustnik prejemal denarno socialno pomoč. Dediči pa lahko tudi sami povrnejo vrednost dane pomoči, pri čemer lahko dediču nato dedujejo vso zapustnikovo premoženje. Država ima tudi v zavarovanje svoje terjatve ‘do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino.’
Če določbo 128. člena zakona o dedovanju razlagamo zgolj dobesedno, načelo socialne države hitro postane okvir brez slike, načelo brez vsebine. Z drugimi besedami, pravica do socialne varnosti oziroma socialne pomoči se spremeni v posojilo države šibkejšim posameznikom.
Ne sme se pozabiti, da ima tudi pravica do socialne varnosti svoje jedro, kamor država ne sme posegati. Pravica do denarne socialne pomoči je takšno jedro pravice do socialne varnosti. Vračilo izplačane socialne pomoči posega v načelo socialne države in socialne pravičnosti, saj z absolutnim odvzemom posega v ustavnopravno jedro ne samo pravice do socialne varnosti, temveč tudi drugih socialnih in ekonomskih pravic. Takšen poseg v pravico do socialne varnosti je čezmeren in tudi ni nujen ali primeren. Slednje je navsezadnje že ugotovilo US Republike Slovenije v odločbi št. U-I-330/97-28 z dne 30.11.2000, kjer je zapisalo, da 'teža posledic posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja ni sorazmerna potrebi po zavarovanju pravice do socialne varnosti drugih, ker jo je mogoče uspešno varovati tudi z blažjim sredstvom…' (12. odstavek).
Po drugi strani pa je stališče prejemnikov denarne socialne pomoči, da država socialne pomoči v nobenem primeru ne more zahtevati nazaj, enako zmotno, kot je nepravilno stališče državnih organov, da je pravica do vračila socialne pomoči absolutna. Država ustavnopravno jedro pravice ni več dolžna varovati, če in ko se prejemnikovo premoženjsko stanje izdatno izboljša. Takrat država pridobi obligacijsko pravico za vračilo socialne pomoči. Sodišče mora zato v vsakem posameznem zapuščinskem primeru presojati nujnost, primernost in sorazmernost posega v lastninsko pravico dedičev. Kriteriji nujnosti, primernosti in sorazmernosti pa seveda niso izpolnjeni, če tudi dediči zapustnika živijo v socialni stiski in se komajda preživljajo iz dneva v dan.
V zgornjem primeru bi bil torej pravilen odgovor, da država ni upravičena posegati v pravico zapustničinega sina do lastninske pravice do primernega stanovanja, saj gre za ustavnopravno jedro, ki ga mora država varovati na podlagi 50. in 78. člena. Poseg v slednjo pravico ni nujen za zavarovanje drugih pravic, ne moremo pa ga označiti niti za primernega za zavarovanje socialne varnosti drugih državljanov, kaj šele da bi izpolnjeval kriterije sorazmernosti v ožjem smislu, ker bi teža posledic, ki bi nastale s posegom pretehtale pred varstvom pravice do socialne varnosti drugih.
Pravica do vračila prejete socialne pomoči ni absolutna, kot napačno izhaja iz navodil in mnenj državnih organov. Enako tudi pravica do denarne socialne pomoči ni absolutna, vendar ima država minimalno obveznost, da varuje njeno ustavno jedro. Zato ne zadostuje določba 129. člena zakona o dedovanju, ki določa, da se 'Republika Slovenija ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku v skladu s predpisi o socialnem varstvu, lahko do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci, ki so sami potrebni pomoči.' Država pravice do povračila sploh ne more imeti v primeru socialne stiske zapustnikovih dedičev, saj je dolžna varovati ustavnopravno jedro socialnih človekovih pravic v slovenskem ustavnem besedilu. V takšnem primeru ima država torej obveznost, da se vzdrži posegov v pravico do denarne socialne pomoči kot ustavnem jedru pravice do socialne varnosti. Zato 129. člen zakona o dedovanju neposredno krši 2. in 150. člen Ustave RS. Če država tega ne zagotavlja, od načela socialne države ne ostane nič. No, morda le okvir. Zato sta določbi 128. člena in 129. člena zakona o dedovanju ponovno zreli za presojo ustavnosti.
