Zatrdimo lahko, da živimo v svetu koncentričnih krogov prava. Nacionalno pravo, to je pozitivno pravo, ki ga postavljajo za to pristojni državni organi, je le eden izmed teh koncentričnih krogov. Pod njim in onkraj njega obstajajo še drugi avtonomni viri pravnega urejanja. Pod-državni koncentrični krogi prava imajo že dolgo zgodovinsko tradicijo, večkrat daljšo od držav.
To velja zlasti za kanonsko pravo in pa t.i. pravo trgovcev (lex mercatoria). Oba zgodovinsko datirata pred nastankom moderne države, o kateri lahko vsaj v simbolnem smislu govorimo šele od Westfalskega miru, torej od leta 1648 dalje. Oba pravna reda sta tudi avtonomna, neodvisna od državnega prava. Imata svoje organe in postopke nastajanja pravnih pravil ter lastne kriterije in organe za presojanje njihove veljavnosti.
Državno pravo tako ne more vplivati na njun način nastajanja in na njuno veljavnost, lahko pa prepreči njuno uveljavitev na državnem ozemlju. Toda pri tem prav nič ne poseže v dejstvo, da sta kanonsko pravo in lex mercatoria nedvomno samostojna koncentrična kroga prava, poleg državnega.
Zadeva je nekoliko bolj zapletena pri drugih pretendentih za status avtonomnega nedržavnega pravnega reda znotraj države. Sem sodijo t.i. pravo (znotraj) družin, delovnih kolektivov, nevladnih organizacij, športnih društev in najrazličnejših drugih avtonomnih družbenih okolij. Predvsem zagovorniki t.i. klasičnega pravnega pluralizma, katerih cilj je omajati pozitivistični monopol države nad pravom, tudi tem virom normativnega urejanja priznavajo pravni značaj.
Slednje je vse prej kot nesporno. Čeprav z zagovorniki klasičnega pravnega pluralizma soglašam, da država ni edini vir prava, hkrati menim, da pri priznavanju pravnosti normativnim sistemom ne smemo iti predaleč, če naj se sploh ohrani ločnica med pravnimi in drugimi družbenimi normami.
Kakorkoli že, debata o koncentričnih krogih prava na pod-državnih ravneh je že stara. Naš čas, ki ga zaznamuje predvsem globalizacija, je prinesel nove izzive in z njimi tudi nove koncentrične kroge prava, le da tokrat onkraj države. Dva izmed njih imata že pred-globalizacijsko brado. To sta mednarodno pravo in supranacionalno pravo Evropske unije.
Mednarodno pravo je doživelo svoj razcvet po drugi svetovni vojni. Sprva je bilo trdno v rokah svojih temeljnih pravnih akterjev: držav, toda s časoma se je prek nastanka številnih mednarodnih organizacij začelo osamosvajati in danes že precej pogosto naletimo na primere, ko mednarodno pravo zavezuje tudi tiste države, ki niso dale svojega soglasja k nastanku določenih mednarodnopravnih pravil.
To v še večji meri velja v primeru supranacionalnega prava Evropske unije, ki je, kot se je samo-opredelilo, avtonomno in neodvisno tako od mednarodnega kot nacionalnega prava, v odnosu do katerega (načeloma) uživa prednostno neposredno uporabo in učinkovitost. Supranacionalno pravo je tako izjemno močan koncentrični krog prava onkraj države, ki se še krepi tako po vsebini kot formi. Zaradi svoje specifične narave pa ne zavezuje le držav članic, ampak tudi tam prisotne posameznike.
Toda s tem koncentričnih krogov prava še ni konec. Onkraj supranacionalnega prava je še t.i. transnacionalno pravo, ki združuje (vsaj) globalno administrativno pravo (GAP), globalni lex mercatoria ter globalno pravo v ožjem smislu.
GAP predstavlja sistem normativnega urejanja s strani globalnih regulatorjev bank, finančnih trgov, športa, interneta kakor vseh globalnih aktivnosti nasploh. Ti regulatorji so neodvisni od posameznih držav, le-te jih vsaka zase sploh ne morejo nadzorovati, hkrati pa ti regulatorji pomembno, včasih celo odločilno, vplivajo na državne aktivnosti, kakor tudi na vsakdan njihovih državljanov.
Globalni lex mercatoria, za razliko od tradicionalnega, ni pravo malih trgovcev, temveč globalnih korporacij (TNC). Te si postavljajo svoja pravila, neodvisno od držav, v katerih opravljajo svoje aktivnosti. Še več, zaradi svoje gospodarske moči in relativne enostavnosti ter hitrosti prostega pretoka kapitala so TNC tiste, ki diktirajo nastajanje pravnih pravil v državah in ne obratno.
Nenazadnje je tu še globalno pravo v ožjem smislu. Sem pravni teoretiki uvrščajo protiteroristične ukrepe Varnostnega sveta Združenih narodov, s katerimi ta v skorajda popolni odsotnosti vsakršnih pravnih procesnih jamstev sankcionira posameznike, domnevno povezane s teroristi. Četudi države same, ali pa celo EU, tovrstnih ukrepov zaradi očitnih kršitev človekovih pravic ne bi nikdar sprejele, to pod težo zunanjih koncentričnih krogov prava vendarle storijo.
Ta sumarni prikaz pravne pokrajine 21. stoletja priča o tem, da živimo v pravno precej bolj pisanem svetu, kot se tega zavedamo in smo si pripravljeni priznati. (Pre)številni pravni sistemi nas, posameznike in države, uokvirjajo od spodaj in od zgoraj. Ali je s tem naš pravni svet boljši v formalnem in pravičnejši v vsebinskem smislu, je ključno vprašanje, na katerega mora odgovoriti naslednja kolumna.
