Šele skupek obojih jim lahko da pravo mesto v družbi.
Otrokom so bolj potrebni vzori kot kritika.
Joseph Joubert
Preden sem se poročil, sem imel šest teorij kako vzgojiti otroke.
Sedaj imam šest otrok in nobene teorije več.
J. W. Rochester
Poimenovanje otroštva je »izum« novega veka, saj se srednji vek z njim ni v ničemer ukvarjal. O percepciji družine in otroka v njej je spregovorila in v realni svet prva postavila prav industrijska revolucija, pri čemer so si funkcijo družine predstavljali zgolj kot nadaljevanje življenja in družinske tradicije ter prenos imen, nikakor pa ne kot uvajanje otroka v sisteme izobraževanja in učenje veščin odraslosti. Vajeništvo je nadomestila šola, a ta je predstavljala predvsem vzor stroge discipline. Kasneje je trden lik očeta, »lovca« za preživetje vseh članov in patra familias vse bolj nadomeščala mati – ženska, ki je zapuščala družinsko ognjišče in se odpravljala v svet, prav tako s poslanstvom za preživetje njunih otrok.
Položaj očeta je slabil in moderna meščanska družina se je vse bolj zavedala pomena otrok. Po matriarhatu in patriarhatu smo v sodobni družini začeli dobivati filiarhat, 20. stoletje je postalo »stoletje otrok«. Represijo je ponekod zamenjala permisivna vzgoja, ki je v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja in tisočletja, na oder in na piedestal obeh staršev postavila prav otroka, njegovo razvajanje, posledično neprilagodljivost, pretirano popustljivost, ki je vodila v samovoljo, egocentričnost, pa tudi narcizem. Otrok je postal osrednji lik mnogih družin.
Še vedno smo se kljub temu srečevali s tistimi, ki so ne le hudo, pač pa izrazito hudo kršili otrokove pravice, vse po vrsti in onimi, ki so jih priznavali do te mere, da so sami pogosto ostali brez njih. Nanje so ob permisivni vzgoji preprosto pozabili.
Družbene spremembe so prinesle številne deklaracije, listine in konvencije. Ženevsko deklaracijo o pravicah otrok iz leta 1924 je dopolnila močnejša deklaracija Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1959, Generalna skupščina Združenih narodov pa je 20. 11. 1989 sprejela najbolj uveljavljeno, velikokrat kršeno, a tudi najbolj znano Konvencijo o otrokovih pravicah, o katerih govori tudi Ustava Republike Slovenije, ki pa nikjer ne omenja dolžnosti, čeprav so teoretično medsebojno pogojene in soodvisne.
Znašli smo se v trenutku, ko dokaj zmedeni ugotavljamo, tako kot mnogi starši, vzgojitelji in učitelji, da sploh ne vemo kaj je prav, kje se tega naučiti in kako reagirati, če opazimo, da so otroci in starši v hudi krizi. Na eni strani imamo očete in matere, ki menijo, da so otroci njihova lastnina, da z njimi lahko nekontrolirano in nekaznovano počno vse za kar mislijo da je prav, tudi glede na vzorce, ki so jih v otroštvu sami prejeli in na drugi strani tiste, ki se lastnih otrok bojijo. Ker jim znajo ti našteti vse pravice, ki jih imajo, ne oni in ne starši pa ne vedo niti za eno samo dolžnost, ki bi jo utegnili otroci poznati.
Zato je tako pomembno govoriti tako o pravicah kot tudi o dolžnostih. Ob dnevu in tednu otroka, ki ga vsako leto praznujemo na začetku oktobra, je čas, da pogledamo kaj se je na tem področju v minulem letu dogajalo, kaj zgodilo in kaj spremenilo. Če se je, seveda. Dovolj je zgolj naštevanja pravic in opozarjanja nanje, če obstaja med teorijo in prakso tako velik razkorak.
Zagotovo so najhujši kršitelji otrokovih pravic prav tisti, ki so mu najbližji, ki imajo sploh možnost to storiti. Dogajajo se tam, kjer starševska skrb zataji ali je celo pretirana. Poznamo ravnanja, ki škodijo razvoju otrok, pa ne pomenijo ne zanemarjanja in ne surovega ravnanja z otroki. Otrok namreč kot majhno bitje s sporočili, ki jih je dobival iz zibelke dalje, kaj kmalu vstopi v svet sovrstnikov in odraslih. Prva postaja je običajno vrtec, kjer vzgojiteljice in vzgojitelji dandanes mnogo bolj opazujejo odzive otrok kot so to nekoč. Veliko več je izobraževanja. Po uveljavitvi Zakona o preprečevanju in nasilja v družini so bili sprejeti protokoli ravnanja, ki tako delavce vrtcev, šol, kot tudi za vse v zdravstvu narekujejo dolžno spremljanje otrok, ki bi utegnili biti žrtve nasilja, poročanje centrom za socialno delo in posledično udeležbo na timih, ki morajo hitro pripraviti načrt pomoči otroku oziroma družini, ki ju je prizadejalo nasilje. Ali opazijo vse otroke, ki z različnimi klici na pomoč želijo opozoriti nase, je seveda drugo vprašanje. Nikoli ali redko, ko že pride do hudih posledic, lahko izvemo tudi za tako imenovano »sivo polje«, torej dogodke, ki naj bi ostali skriti in na katere se službe celo niso odzvale, bodisi ker jim nihče o tem ni poročal ali so napačno ocenile situacijo.
V dneh, ko Slovenijo še vedno, po mnogih mesecih, sedaj že skoraj letu dni, pretresa zgodba Koroške deklice, se včasih tako radi vprašamo; kje so institucije? Ali je možno, da nekdo od staršev ravna tako samovoljno, da odloča ali bo deklica živela v normalnem svetu ali nekje skrita, brez druženja s sovrstniki, vrtca, sorodnikov? Tu ni opravičila, tudi in še zlasti, če bi šlo za nasilje, torej spolno o katerem je govora, ker ga je potrebno raziskati. Brez otroka izvedenec mnenja ne more opraviti in ko ga bo, če ga bo nekega dne, bo lahko prepozno za realno pripoved, kajti na otroka lahko delujejo številni faktorji; od pozabe do manipulacije tistega, pri katerem je.
Mnogi sedaj sporočajo, da bi ravnali enako, da bi torej otroka, za katerega službe niso ugotovile spolne zlorabe, preprosto skrili in z njim »razpolagali«. Kdo jim daje to pravico, se sprašujem. Nekega dne bi lahko nekdo rekel, da otroka ne bo pošiljal v šolo, ker je nevarno in ga bo skril, ker mu ne želi škoditi. Vse polno je lahko opozoril staršev na nevarnosti, ki grozijo otrokom ali dogodke, ki so jih doživeli, vendar odgovoren starš zahteva odgovor institucij, ki so za to usposobljene in nenazadnje je to tudi njihova službena dolžnost, nikakor pa ne sme vzeti pravice v svoje roke, razen, če bi bilo neposredno ogroženo otrokovo življenje. A, ta nevarnost ne sme trajati dolgo. Otroka je moč dati v institucijo, kjer bo varen in kjer bo možno do njega priti vsem, ki bi jih sodišče postavilo bodisi kot zagovornike, pooblaščence, izvedence, ... Dandanes so možna zaslišanja otrok o travmah in dogodkih otroštva v prijaznih sobah, kjer niso izpostavljeni večjemu številu oseb in ne neprijaznemu okolju in zagotovo je posnetek pogovora dobra podlaga izvedenstvu. Časovni odmik od dogodkov pa nam seveda preprečuje dobiti realno sliko. Morda nikoli več. Vedno bo ostal grenak priokus, da je dejanje bilo ali ga ni bilo, vseeno kdo se za kaj odloči, odločitve sodišča, pa čeprav pravnomočne, ne bodo sprejete in spoštovane.
Slovenijo je pretresla tudi smrt malega, komaj desetmesečnega dečka, ki se je še vedno boril s skoraj porodno težo večine otrok. Odločno se lahko vprašamo kako se je izognil vsem zdravniškim kontrolam, patronažni službi, pregledom. Vprašali bi se ali lahko nekdo rodi svojega otroka doma in z njim v celoti razpolaga, odloča o njegovem načinu prehranjevanja, zdravljenja in še o marsičem. Ali so torej pediatrične službe prosta izbira ljudi, pri čemer imajo nekateri zaskrbljeni starši tri zdravnike, da drug drugega kontrolirajo, drugi pa morda ne hodijo nikamor.
Rekli bi, da je še sreča, da je takih primerov, ki dvignejo prah in sprožijo številne razprave, izredno malo, a vsak šteje in kaže na nedorečenost sistema, neažurnost in premajhno odločnost odgovornih.
Ko pride v takih primerih do smrti, je skoraj nepomembna obdukcija, ki pokaže na vzroke zanjo, saj je ta prepozna. Nekoga ni več in nobena kazen ne bo mogla povrniti življenja otroku, čeprav so mu ga starši sami dali.
Sem sodijo tudi tako imenovani razširjeni samomori, ki jim mirno lahko rečemo umori otrok, a kaj, ko je tudi storilec njihova »žrtev«. Spominjam se primerov očetov, ki so na tak način vzeli življenje otrokom kot tudi mater, ki so v obupu, v trenutku zamegljenosti uma in brezizhodnosti situacije, vzele življenje novorojenčkom ali že nekoliko večjim otrokom.
Vsak tak primer odpre številna vprašanja, a končno se je potrebno tudi nečesa naučiti. Da ne bomo spet in spet iskali otroke, ki jih starši ne bodo želeli prepustiti temu »umazanemu« svetu. Včasih ta celo žal ni sposoben hitro in odločno ugotoviti kaj se je resnično zgodilo in postaviti piko na koncu stavka.
Ko slišim, da je zakonodaja slaba, da je treba še marsikaj spremeniti in doreči, da protokoli nimajo vseh pik in vejic, tudi odstavkov ne, si rečem:«Ali res moramo sprejeti zakonodajo, ki bo nadzirala vsak naš korak, predvidela vsako, še najmanjšo možnost, ali nam je res odpovedala preprosta in zdrava »kmečka pamet«?
Ni je zakonodaje, ne domače in ne tuje, ki bi temu zadostila, ki ne bi imela kakšnega zasilnega izhoda ali drobne nedorečenosti. Ljudje smo tisti, ki jo izvajamo, ljudje s srcem, dušo, zdravo pametjo, poštenostjo in vrednotami, ki bi jih morali živeti. Morajo res o vsem odločati sodišča, leta in leta, je res potrebno toliko denarja za odvetnike in spore doma in v tujini, ko pa otrok med zakonodajo in realnostjo zaide v svet, poln travm otroštva?
Nikakor nisem zgolj za dan otroka ali teden otroka, niti mesec ni dovolj. Pred nami morajo biti leta otrok in odraslih, kajti ti otroci bodo jutri, pojutrišnjem, ... stopili na naše mesto. Ne kratimo jim pravic, ki jih ni potrebno naštevati, ker so samoumevne; do normalnega in zdravega ter odgovornega otroštva, ne jemljimo pa jim tudi dolžnosti, ker brez njih ne bodo mogli odrasti.
Zato naj bo prvi teden oktobra čas za korenit razmislek; kje smo in kam gremo. Ali se nismo ničesar naučili iz preteklosti in kakšna prihodnost čaka naše rodove?
Otroka je potrebo pospremiti v svet tako kot to opravljajo mnoge živali s svojimi mladiči. Opremiti tako, da nevidne popkovnice ne bomo vlekli do naše smrti in mu bomo pustili zaživeti in živeti, ker se bo le tako rad in še vračal k nam, ki smo mu življenje dali.
Če že odrasli živimo na tako različnih bregovih in so eni s cigareto in kozarcem na cesti, drugi z vrečko Rdečega križa ali Karitasa na poti v mrzlo stanovanje in tretji v veliki »jekleni ptici«, ki vozi v daljne tuje dežele, v hotele z zlatimi kljukami in nakupe »čez lužo«, potem morajo vsaj naši otroci, ne glede na to kdo so njihovi starši, imeti toliko, da niso lačni, žejni, žrtve nasilja, pa tudi ne velike razvajenosti, poti v zasvojenost in v status žrtev tistih, ki bi morali biti zanje odgovorni.
»Big brother« mora gledati na naše otroke, to naj bo država s svojim aparatom. Opazuje lahko od daleč, nevidno, včasih pa mora kam tudi vstopiti, kaj prepovedati, koga odvzeti, odločno in hitro ukrepati.
Le takrat bo lahko realnost naših otrok taka, da ne bomo vedno v kriznih situacijah iskali dodatnih lukenj zakonodaje.
Šele vzgojeni starši vzgojijo otroke.
