Klici smrti so razlegli / se ob reki Gvadalkivir. / Davni klici, in na sredi / nageljna možati klic/ (prevod A. Berger, Založba MK, 2007). Tako se glasijo prve vrstice prve kitice pesmi smrti Antoňita el Camboria, ki jo je pesnik Frederico Garcío Lorca poklonil Joséju Antoniu Rubiu Sacristánu.
Letošnje poletje se na španskem delu iberskega polotoku spominjajo petinsedemdeset let začetka španske državljanske vojne, ki je potegnila krvavo ločnico v španski družbi. Čeprav je minilo že več kot sedem desetletij, so stare zamere še kako žive. Pesnik Frederico García Lorca je bil ena od prvih žrtev izvensodnih pobojev v prvem mesecu španske državljanske vojne, ki so se je udeležili tudi mnogi slovenski borci, ki so se večinoma bojevali na republikanski strani.
V času državljanske vojne so sledile še mnoge žrtve tako na republikanski kot na Francovi strani. Z njenim koncem nasilje ni prenehalo. Še več, razplamtelo se je. V povojnih letih je neznano kam izginilo več deset tisoč oseb, za katere se domneva, da jih je izven sodno pokončala zmagovita stran. O tem navsezadnje pričajo številna odkrita grobišča, ki jih nevladne organizacije odkrivajo šele v zadnjih letih. Do leta 1975, ko je vladal totalitarni režim generala Franca, je izginilo še nekaj tisoč ljudi. Še več so jih odstranili v zaporih.
Demokratizacija ustavnega reda je prinesla miren prehod iz totalitarnega v demokratični sistem, pri čemer ostajajo rane totalitarnega sistema več kot odprte. Grobovi žrtev totalitarnega nasilja ostajajo neznani, enako njihovi domnevni storilci. Dobršen del španske družbe, podobno kot v srednje in vzhodnoevropskih državah, ni naklonjen obračunu s polpreteklo zgodovino.
Prehod iz totalitarnega v demokratični sistem so nadzorovale institucije Francovega režima. V ustavni komisiji za oblikovanje osnutka španske ustave so kar štirje od sedmih članov (t.i. španske ustave) predstavljali predstavniki Francovega režima, prav demokrata sta bila le dva. Res pa je, da je špansko tranzicijo omogočil avtokratski sistem, ki se je po smrti generala Franca odločil preoblikovati diktaturo v demokratični sistem.
Stare delitve na republikansko, levo, in desno, falangistično stran, se nadaljujejo tudi v današnjem času. Danes je oblast v španski družbi porazdeljena med dve poglavitni skupini, ki se med seboj izmenjujeta pri izvrševanju oblasti. Do izmenjav na oblasti ne prihaja ravno pogosto, do nje je na državni ravni v 35 letih španske demokracije prišlo le trikrat. Še manjkrat je prišlo do sprememb v političnih strankah na lokalni ravni. Španski socialisti so denimo v Andaluziji na oblasti že 33 let.
Demokratizacija španskemu prostoru ni prinesla resnične demokracije, saj ji ni uspelo preseči vsakodnevnih delitev na levo in desno politično sfero. Zato španski ustavni red ne more delovati učinkovito, saj je vsakodnevno podvržen spopadom dveh političnih skupin, ki si javno sicer izrazito nasprotujeta, v ozadju pa se nista pripravljeni odreči pravilom igre, ki jo najbolje obvladata. Takšno delovanje vodi v izogibanje prevzemanja odgovornosti in predvsem nepreglednosti pri porabi javnih sredstev in zavračanju zahtev po preglednosti premoženja politikov in javnih funkcionarjev.
Ker resnične demokracije na horizontu še ni mogoče opaziti, ni presenetljivo, da so se malo pred visoko obletnico začetka enega najbolj temnih poglavjih španske zgodovine, začeli protesti Indignados, mladih Špancev, ki so za mesec in več zavzeli trge najpomembnejših španskih mest. Indignados pozivajo k večji preglednosti odločanja in tako podpirajo institute neposredne demokracije. Indignados, ki so dobili inspiracijo v revoluciji v severni Afriki, zavračajo bipolarno delitev javnega prostora, ki onemogoča dejavno sodelovanje državljanov pri upravljanju javnih zadev. Presegajo delitev španskega prostora na desnico in levico, ki izhaja še iz španske državljanske vojne. Zahtevajo prevzemanje več odgovornosti in sodelovanja državljanov pri upravljanju javnih zadev, vključno z uvedbo ustavnih institutov ljudske inicaitve in referenduma.
Pripadnikom Indignados je skupno to, da v na videz brezizhodni situaciji (visoka brezposelnost, nizka oziroma ničelna gospodarska rast, in ravnodušnost obstoječih političnih razredov) zahtevajo vrnitev demokracije k njenim koreninam, k ljudem in posameznikom. Ne gre za zavračanje ustavnega demokratičnega sistema, ampak le za njegovo približanje človeku, saj navsezadnje demokracija temelji na ljudeh in ne le na institucijah.
Španska družba se, podobno kot še nekatere evropske družbe, sooča s pomembnejšim vprašanjem kot je delitev družbe na levo in desno – kako preiti iz navidezne v resnično demokracijo, v kateri bodo vsi državljani imeli besedo pri odločanju o javnih zadevah. Nobena od sedanjih najvplivnejših skupin nima interesa, da bi obstoječo ustavno ureditev posodobila in jo približala resnični demokraciji. Demokracija na iberskem kontinentu ni neka noviteta zadnjih 35. let. Poznavalci zgodovine baskovskega naroda večkrat pripovedujejo, kako je v Gerniki, že v 17. Stoletju učinkovito deloval parlament, ki je zastopal interese različnih lokalnih skupnosti. Morda je čas, da se španski in še kateri drugi ustavni red zamisli in vrne nazaj v Gerniko.
