Zakaj ta nadvse abstrakten uvod? Zaradi narave snovi te kolumne in vira, iz katerega se bo napajala. Razmišljali bomo o zavesti. O temi, ki je v eksplozivni razpravi med menoj in študenti priplavala na plan pretekli teden v okviru poletne šole Fakultete za državne in evropske študije.
Razpravljajoč o prihodnosti Evropske unije, smo se neizbežno dotaknili tudi slovenskega položaja in kriznega malaise, v katerem se trenutno nahajamo. Na tej točki se je iz študentskih ust vsulo, da smo si za stanje, kakršno je, pravzaprav krivi sami. Postavljena diagnoza se je glasila: manjka nam zavesti.
Zavest je, seveda, sila odprt pojem. Figurira kot objekt številnih znanosti in ved; v različnih kontekstih ima torej različne pomene. Kakšno zavest so torej naši študentje, pa jih kar poosebimo v nas vse, imeli v mislih? Kaj natančno razumemo pod pojmom zavest, ko trdimo, da nam Slovencem manjka zavesti, kar nas je posledično pripeljalo v krizo, v kateri še kar vztrajamo?
Zavest v tem kontekstu je družbeni pojem, ki (1.) označuje aktivnost vedenja o samem sebi kot pripadniku določene politične skupnosti in (2.), ki hkrati vsebuje odnos pripadnosti posameznika tej isti politični skupnosti (in obratno: skupnost aktivno deluje za vključitev posameznika). To je za-vest: znanje o samem sebi za politično skupnost.
Pojem za-vesti v tem pomenu je treba ločiti od samo-za-vesti, ki k za-vesti dodaja še element prepričanja vase, v politično skupnost; torej element poguma in ponosa. Prav tako pa pojem zavesti ni enak pojmu identiteta, ki označuje (zgolj) samorazumevanje značaja določene politične skupnosti in s tem samega sebe kot državljana. Premislek pokaže, da so pojmi zavest, samozavest in identiteta v korelaciji, tako da je prvi predpostavka drugega, ki je skupaj s prvim predpostavka tretjega.
Ko se pretolčemo čez ta analitični konceptualni instrumentarij, postane bolj jasno, kaj konkretno nam Slovencem manjka pod pojmom zavesti. Zavestni primanjkljaj obstaja na ravni obeh elementov: vedenja in pripadnosti. Če razumemo vedenje kot racionalni, epistemološki element, pripadnost pa kot čustveni in zato (pogojno) i-racionalni element, vidimo, da smo prizadeti kot posamezniki in narod tako na ravni racionalnega kot iracionalnega. Kar pa samo na sebi ni nič presenetljivega, saj sta obe dimenziji medsebojno ozko povezani; racionalno določa iracionalno in obratno.
Izziv, pred katerim stojimo, pa ni tako nepresenetljiv in preprost. Da bi si izgradili prepotrebno zavest, moramo hkrati delovati na ravni racionalnega in iracionalnega. Že res, kot smo trdili zgoraj, da sta ti dimenziji ozko povezani; toda hkrati sta tudi v inherentnem, včasih lahko tudi zelo akutnem konfliktu, morda tudi v odnosu vzajemnega zanikanja. Ta konflikt je še posebej izpostavljen v naši racionalistični civilizaciji, kjer ima razum družbeno vsiljen primat nad čustvenim.
Za ilustracijo: Slovenci si lahko zgradimo zavest s pospeševanjem vedenja o samem sebi, torej z izobraževanjem. Toda to izobraževanje, primerjajmo se z drugimi že dolgo oblikovanimi narodi, ne bo zadostovalo, ne bo obrodilo sadov brez veznih globoko čustvenih, največkrat precej iracionalnih elementov, ki spodbujajo neko skorajda mitološko pripadnost skupnosti. Ta se največkrat zrcali skozi simbole, v katere politične skupnosti včitajo, jih napolnijo z zgodbami, o svoji slavni preteklosti, ki jim nato daje moč za prihodnost.
Slovenci, niti v svoji državi, nismo poskrbeli za racionalni element epistemološke kreacije državljanov; iracionalnega pa smo obrnili v lastno škodo. Naše osnovno občutenjsko izhodišče je bol. Zgodovinsko (in zato tudi danes) se razumemo kot konstantno podjarmljeno politično skupnost, odrinjeno na rob, prepuščeno na milost in nemilost bolj ali manj velikih sil. Tako se tudi vedemo, še posebej v zadnjem času, ko sami sebi (sic!) grozimo z Brusljem. Oh ta »hrbet skrivljen, biča vajen in željan.«
Kako drugače bi bilo, če bi si vsaj na iracionalni ravni, če si že na racionalni tega ne moremo dovoliti, pripovedovali drugačno zgodbo. Povest o nekem zgodovinskem narodu, ki je »stal inu obstal« v delu Evrope, kjer se je prepletalo vse dobro, a še več slabega. Ki je dosegel nekaj, kar v prostoru prvega sveta, če naj ta termin še obdrži svoje veljavo, ni uspelo drugim političnim skupnostim, kljub njihovi pogosto večji številčnosti in bogastvu.
Z besedami ameriškega veleposlanika: »Nikoli do zdaj ni bila država s tako malo prebivalstva deležna tako velikega blagoslova.« Ali ni to dovolj, pravzaprav vse, kar potrebujemo za racionalno-iracionalni temelj naše zavesti?
