K premisleku o poti, ki je bila prehojena od vseh tistih 9. majev dalje. Teh se je zvrstilo že petdeset in več. Tako za nas, pri tem mislim na Slovenijo, kot za Evropo, je bil to prelomen čas. Epoha, v kateri smo izšli iz grozot druge svetovne vojne, ki so dobesedno izmaličile človeštvo ter še tako zadrte tradicionalne sovražnike prisilile v sodelovanje. Prav iz tega je izšla sedanja Evropska unija, o čemer lepo priča Schumanova deklaracija.
Kot je dobro znano, Jugoslavija in z njo Slovenija, tedaj nista skočili na francosko-nemški vlak, temveč sta se raje skrili za zaveso. Za njenim železnim oklepom je čas tekel drugače. Ko so ustanovne države članice današnje EU gradile evropsko prihodnost: v obliki skupnega trga, celo političnih in obrambnih skupnosti, se je pri nas zgodovina zataknila. Ujeti v njen klobčič smo gradili tudi koncentracijska taborišča.
Eno od med njimi je bil Goli otok. Obiskal sem ga tik pred začetkom tega slovesnega delovnega tedna in bil pretresen nad videnim, še bolj pa nad slišanim iz ust tistih, ki so bili zaprti tam, ne enkrat, temveč dvakrat.
Ko je človek soočen s krutostjo brez primere, ki jo zaradi lomljenja človeškega jaza totalitarna oblast naloži v izvajanje drugim sojetnikom v okolju, ki je tako nedotaknjeno, da njegove popolnosti ne zmoti niti zelenje, mora premisliti same temelje našega družbenega obstoja.
Začnemo lahko z ugotovitvijo o neizbežni kontekstualnosti našega obstoja. Svet in ljudje v njem bivajo v posameznih kontekstih. Ko nekateri gradijo evropsko integracijo, nov prostor blagostanja, drugi brezsmiselno prenašajo kamenje in kot v Dantejevem peklu na najbolj izpričan Sartrejevski način drug drugega (skorajda) dobesedno glodajo v kosti. Partikularno torej vlada nad univerzalnim, če to sploh je.
Nadaljujemo lahko s človeškostjo našega obstoja. Družbena realnost: schumanove deklaracije tako kot režimi na golih otokih so izum in produkt človeka. Njegove bistroumnosti in blaznosti. Kamenje na Golem otoku ni bilo krivo, da ga je nek nori um izbral za krvnika tistih, ki so večinoma pred njuno vojno in povojno implementacijo verjeli v ideji marksizma in komunizma. Kamen je in ostane samo kamen. Njegovo družbeno vsebino, zlo kot v tem primeru, mu pripiše človek.
Tretji premislek zadeva presežnost, oz. odsotnost le-te. Zanj se bomo poslužili Andrićeve metode, le da naš opazovalec ne bo most, temveč prej omenjeni kamen. Ta golootoški kamen je bil mrtva priča norij človeštva. Začetih z avstro-ogrsko oblastjo; nadaljevanih s komunističnim terorjem in epilogiranih s potrošniško objestnostjo, nepietetnostjo, skorajda barbarskostjo tistih, ki si otoke v nekdanji funkciji koncentracijskih taborišč izberejo za fora svojih veseljačenj.
V očeh tega kamna, ko bi jih le imel, se kaže vsa nepresežnost, odsotnost transcendentalnosti človeškega bitja in bivanja, a hkrati vsa presežnost zla. V njem se zrcali nesmiselna okrutnost, izvajana za namene teoretično slabih, praktično pa povsem izkrivljenih idej. V njem se odraža, kako smo ujeti v kontekst tukaj in zdaj, ki nam ne dopušča, da bi se karkoli naučili za bodočnost. Ujeli pa smo se sami, ker smo se želeli ujeti.
Toda stvar ni tako preprosta. Nepresežnost, o kateri pišem, je očitno intersubjektivna, družbeno ustvarjena. Kaj pa če je onkraj nje, vendarle nekaj več? Kaj pa če vse tisto zlo, ne le na tistem otoku, ni bilo zaman? Kaj pa če ni šlo le za nori trenutek, ki ga je spremljal le kamen? Kaj pa če se je tam nekje, onkraj nas, nekaj premaknilo; nekaj, kar je na nam neznan način pronicnilo nazaj v naša srca in duše?
Dogodki po drugi svetovni vojni, spet vzemimo za primer Schumanovo deklaracijo, kažejo na to. Tisti, ki so hoteli slišati pronic, so bili uslišani. Zanje je vojna postala »ne samo nepredstavljiva, temveč tudi dejansko neizvedljiva.« Tisti, ki ga niso, in so šteli vse skupaj le za one-off kontekstualni pojav, ki ne terja ne obsodbe, ne katarze, in dopušča preprosto pozabo, so bili kmalu ponovno pognani v kolesje istih lagerjev, napolnjenih z drugo vsebino.
V vsej tej družbeni presežnosti zla, ki spremlja človeško zgodovino, je edina, a hkrati odločilna odrešilna bilka ta, da na to isto zlo nismo obsojeni mi, temveč je ono obsojeno na nas. Na nas – in tu imajo pravniki kot konstitutivni akterji družbenega še posebno vlogo – je, kako bomo odživeli svoje potenciale in kakšen bo naš prispevek v ta nepresežni družbeni svet.
