Tako bi lahko strnil bistvo Kelsnove čiste teorije prava, pri čemer bi moral dodati, da se pravo samo ustvarja in poustvarja in da je v celoti ločeno od drugih normativnih sistemov: morale, religije, politike. V tem je bistvo njegove čistosti. Pravo je čista znanost, brez vrednostnih primesi, na temelju katerih ne moremo soditi o njegovi (ne)veljavnosti, niti o (ne)primernosti pravnega urejanja. Ta zadnja sploh ni v domeni pravne znanosti.
In s tem pravnikov kot takih. Pravniki – tega nikakor ne prepisujem Kelsnu – naj bi tako bili objektivni, po svojem, z moralo in politiko nezaznamovanem, pravnem bistvu, sposobni iskanja in odkritja materialne resnice. Tudi domet prava naj bi zato bil – to pa je Kelsnova ideja – zelo ozek, pretežno formalno obarvan, vsekakor pa ostro ločen od politike in drugih družbenih, vrednostnih ali svetovnonazorskih navlak.
Na tem mestu ne želim razpravljati o prepričljivosti čiste teorije prava, ki je še bolj očiščena zelo prisotna v slovenskem javnem razmišljanju o pravnikih in pravu, temveč me zanimajo razlogi, ki so Kelsna privedli do njenega nastanka. Domnevam, in zgolj to, da so ga pri njenem oblikovanju, tako kot vsakega od nas, vodili tudi njegovi biografski razlogi.
Kelsen je namreč živel v izjemno turbulentnem družbenem času, v katerem sta se odvili dve vojni; v katerem je njegova domovina - monarhična Avstrija - doživela popolno transformacijo; v katerem je politika izgubila kompas, se sprevrgla v ideološko klanje in čisti rasizem, ki je eskaliral v eno najhujših morij modernega časa.
Ta čas Kelsna ni mogel pustiti brezbrižnega, sploh ker se je sam izkustveno znašel v njegovem neusmiljenem kolesju. Da bi mu ubežal, je spremenil celo vero – iz židovske je prestopil v katoliško – zamenjal je več služb, držav, občevalnih jezikov in nazadnje umrl na tujem, a v deželi svobodnih, v ZDA. Preostala mu je le emigracija.
Ali lahko čisto teorijo prava, njen nastanek in vlogo, razumemo v kontekstu pravkar, sicer na izjemno lakoničen način, opisanih biografskih podatkov? Ali je čista teorija prava rezultat Kelsnovega poskusa rešitve prava pred norostjo zgodovine? Ali čista teorija prava predstavlja poskus oprostitve odgovornosti pravnikov za potek zgodovine? Ali je čista teorija prava znak pobega v slonokoščeni stolp pravne znanosti?
Morda. Odgovora ne vem, ga pa slutim. In to je pomembno, zakaj današnji čas – kot pravzaprav vsa obdobja, le da enkrat manj, drugič pa bolj nasilno – postavlja nas pravnike pred izzive podobne tistim, pred katerimi je stal Kelsen. Spet namreč živimo v razburkanih časih, ki jih na nobenem od družbenih področij ne zaznamujeta bonaca in lahen pomirjevalen piš. Nasprotno.
Kaj naj torej v takih časih stori pravnik? Se naj zateče v čisto teorijo prava in kot kakšen matematik ponavlja enačbe, da lex posterior derogat legi priori; da exceptiones non sunt extendendae; da pacta sunt servanda; da lex specialis derogat legi generali? Ali pa naj opozori, ali celo mora opozoriti, da nas je v svoj neprepustni oklep ujel družbeni malaise?
Namreč spoznanje, da so (javne) zadeve v določeni družbi krenile v napačno smer, iz katere bodisi sploh ni videti povratka bodisi je očitno, da bo ta izredno težak. Ali naj pravnik opozori na to, če sploh sme, ali pa naj se tega v znamenje svoje čistosti ogne, ker sploh ne gre za njegov kelih? Upoštevaje, da mu tudi načelo pragmatičnosti, morda celo preračunljivosti, narekujeta indiferentnost in molk. Odgovor je na dlani, če ga, seveda, želimo slišati.
